Rekreatur 4. dan - S taktiko LEVO LEVO do 2. mesta

Imamo zelo dober razlog, da smo neažurni s poročilom četrtega dne – praznovanje ob športnem dogodku leta in uspehu KŠK fantov, ki so s taktiko LEVO LEVO pribrcali na 2. mesto Rekreatura, smo namreč malce potegnili v noč. Ob fotografskih in video vtisih rekreaturnih trenutkov smo podoživljali uspeh celotne KŠK ekipe, ki je uspela premagati vse klance in spuste, prenesti vse esence znoja v kombiju in skonzumirati vse požirke travarike.

Z opisom trase ne bomo suhoparili, takisto ne bomo analizirali milega klanca do strah vzbujajočega Bogenšperka, ne bomo priznali, da dekleta še vedno omedlevamo za zmagovalci Iskra Pro Juniorsi, pa čeprav nam je bila ljubezen dovoljena le do Čirč, izdali vam ne bomo niti, kako neverjeten občutek je, ko po 360 kilometrih v daljavi zagledaš Dino burek in kako se odrevenele ritne mišice in bolečine v kolenih pretopijo v en neopisljiv drget telesa, bomo pa razjasnili nekaj pogosto zastavljenih vprašanj.

~ FAK (frikventli askd kveščns) ~

Kaj je to taktika LEVO LEVO?
Taktika LEVO LEVO je ena izmed pogosteje uporabljanih strategij kolesarskih ekip, ki stremijo k oranžni majici Rekreatura. Omenjena taktika je sicer v samem bistvu sprta s športnim duhom tekmovanja, saj spodbuja pivske navade, a je učinkovita pri vzpostavljanju novih socialnih stikov. Poleg hladne ohladitve v obliki piva zahteva pijansko navijanje in vzklikanje »levo levo« ob pogledu na mimovozeče ekipe, tudi v primeru, da se gostilna nahaja na kolesarjevi desni strani.

Po čem si bomo zapomnili 3. etapo?
KŠK bejbe po »izgubljanju« na domačem terenu, sicer pa po romskih navijačih, glasnem petju med potjo, na žalost tudi po grdem padcu ene izmed Calvic, po prvih navijačih v Trbojah in ponovni združbi celotne KŠK ekipe v Borovnički, skupnem prihodu v cilj, šampanjcu, čestitkah, objemih in mrzli kopeli v vodnjaku na Glavnem trgu. Kranj je naš!

Kdo je najboljši?
Najboljša sta Špela in Samo, ki jima opojne vonjave znojnega parfuma in zahtevnost KaŠeKajevcev nista pohrustala živcev; najboljše smo Neža, Maja, Ela, Jasna, Pina in Mojca, ker smo z nizkimi in previsokimi sedeži, bolečimi meči in koleni, odrgnjenimi komolci ter odrevenelimi mišicami na zadnjici odbrcale vseh 360 kilometrov in najboljši so Tadej, Peter, Andraž, Joco in Bojan, ker so se odlično držali skozi celoten Rekreatur in ker so si zmago zaslužili.

Dopolni ...
V 3. etapi smo prevozili ... 119 km.
KŠK bejbe so v skupnem seštevku pristale na ... 13. mestu.
KŠK fantje so slavili na ... 2. mestu.
Rekreatur je ... zakon.

Rekreatur 3. dan - Forza bejbe!

Cosmo nasvet: kako vzbuditi pozornost stotih alfa samcev (= star 50+, bir bauh, specialke in preveč kondicije)?

Voziš 32 km/h po rahlem klančku navzdol, brez velikih posebnosti na cesti ali kakršnih koli motečih faktorjev na vsem lepem izgubiš kontrolo nad kolesom, zavijugaš ter zgrmiš na pekoč asfalt. Ko se s krvavimi komolci in kolenom pobiraš s tal, vmes vsem razlagaš, da si okej, in v glavi skušaš doumeti, what the fuck just happened.

Poleg omenjenih poškodb ugotoviš, da imaš še enormno modrico na levem stegnu in odrgnine na trebuhu. Nato na pomoč prihiti rdečo vozilo aka spremljevalni kombi, v katerem te amaterska reševalca Samo & Špela profesionalno razkužita in povijeta.

In potem imaš pozornosti več kot dovolj. Na kontrolni točki te vsi trepljajo, sprašujejo po počutju, ponujajo masaže ter celo privatna zdravljenja.

Sicer pa smo danes tudi malce kolesarili: prevozili smo 108 km, se naučili zavijati LEVO LEVO v gostilne in doživeli pravo presenečenje, ko so nas v ciljne Dolenjske Toplice pospremili zvesti navijači iz Kranja.

FORZA BEJBE!

V skupnem seštevku so fantje na 5. mestu, dekleta pa malce nižje kot včeraj, in sicer na 14. mestu.

Fotke: klik

Številke:

število km: 108 km
čas fantje:6h10min (3. mesto)
čas bejbe: 6h31min (12. mesto)
povprečje: 6h03min

Se vidimo v Kranju!

Rekreatur 2. dan - Skupaj čez ciljno črto

Če je bil prolog mokra pustolovščina, je bila prva etapa kraljevska pustolovščina. Takšen pridevnik si je zaslužila predvsem zaradi klancev, z njimi načrtovalec poti namreč ni skoparil – po vzponu na svetega Antona, kolesarjenju čez Črni Kal in nato do Postojne smo naredili nekaj več kot 1500 višinskih metrov. Khm, tole pa ni več mašji kašelj, kajne? (Najbrž že veste, s čim se bomo hvalili do konca leta.)


Takole: naj povemo, da je Rekreatur bolj kot tekmovanje družabni dogodek in KŠK bejbam družbe pred potjo, med potjo in po poti družbe vsekakor ne manjka, Po bučnem sprejemu v marini, je ob 9:14 startala najbolj razvpita ženska ekipa Rekreatura (= KŠK bejbe) in kaj kmalu zagrizla v klanec. Že kmalu pri vzponu v obličje svetega Antona so nas ujeli fantje, ki so imeli štart 14 minut za nami. Šent Tončija so menda podkupili s travarico.

Po prvem vzponu je sledil prvi spust do Kubeda, kjer nas je na prvi kontrolni točki čakala žižola in iz zvočnikov odmevajoče harmonike. Raje kot soplesalce smo zavrteli pedala in zagrizli proti Črnemu Kalu, kot da klancev še ni dovolj, smo se vzpeli še čez Kozinski klanec in padli v Kozino, nato pa zavili na staro magistralko.

Ženski del so na tem mestu začele pestiti medicinske težave, fantje pa so se bolj kot sami s sabo ubadali s tehničnimi težavami.

Ko smo se bejbe po mukotrpnih naporih in bolečinah v kolenu znašli v Lokvah, je že dišalo po drugi kontrolni točki, ki se je nahajala v Sežani. Fantje nimajo najbolj izostrenega vonja, pa so jo skupaj z lipicanci namesto do tja mahnili kar do italijanske meje.

V Sežani so nas sprejeli temni oblaki in bolj pomembno - teranov liker, ki je predramil črevesno floro ter nam na prepotene obraze ponovno nadel prešerne nasmehe.

Čas za krmljenje, legalen doping in hop – spet smo odrinili. V križišču desno proti Križu, skozi Filipčje brdo, čez nekaj klancev (a jih že nau konc al kva?!) namenili do Postojne. V zadnjih kilometrih smo KŠK bejbe ujele fante na počitku, ki so ravnokar oskrbeli Tadejevo gumo – reva je imela dovolj in si je z nožem zadala tragično smrt. Pogreba nismo imeli, smo se pa KŠK-jevci združili v eno in v cilj spektaktularno zakolesarili skupaj.

Današnje številke:

Število km: 111km
čas KŠK fantje: 6h56min
čas KŠK bejbe: 7h01min

Rezultati 1. etape:

Fantje na 8. mestu, bejbe na 10. mestu. V skupnem seštevku so tako KŠK fantje samo z 10 sekundami zasotanku na nehvaležnem drugem mestu, KŠK bejbe pa ponovno v zlati sredini, na 10. mestu.

Rekreatur 1. dan - Mavrični epilog mokrega prologa

Če bi bili bolj biblično razpoloženi, bi dejali, da so besede končno meso postale. Ob osmih smo se (še) nasmejanih obrazov v desetčlanski postavi zbrali na železniški postaji v Kranju in tam prvič uzrli očitne Rekreaturove konkurente. Do železniške postaje v Kopru smo v ženskem kupeju obdelali vse lokalne trače, analizirali aktualno politično dogajanje in skovali skrivno strategijo za osvojitev oranžne majice prihajajočega maratonskega kolesarjenja. Gre za tako skrivno strategijo, da zanjo zenkrat ne ve nihče, niti sami člani KŠK ekip.

Do 17. ure, ko je bil uradni štart prologa v Izoli smo se že dodobra akumulirali na deževno vreme, kljub temu pa ves čas upali in se prepričevali, da bodo do našega štarta obmorsko ravan že božali sončni žarki. Ampak je niso. Pravzaprav se je vse skupaj še poslabšalo: nad nami se je gnetla nepretrgana gmota oblakov, dež pa je vedno bolj neusmiljeno padal. Pa smo mislili, da smo z zamenjavo zračnice, ki nam jo je zagodla ravno na poti do štartne pozicije, pripravljeni na vse …

Bolj smo pogledovali v nebo, bolj so naši obrazi postajali kisli. Hrabri miški prejšnjih ekip, ki smo jih v navijaškem slogu bodrili v prvih metrih, so nas navdali z energijo, da so ob 17.24 KŠK fantje in dve minuti kasneje tudi KŠK bejbe ponosno stali na štartni črti.

Premočeni od nog do glave smo se zagnali v dež in sprva stežka obračala drseča pedala, nato pa vedno bolj začeli kljubovati vetru in neusmiljenemu tušu. Morda smo odkrili celo nekaj sadomazohista v sebi, saj smo v mokrem treningu začeli celo malce uživati. Na vzponu na Gažon smo KŠK bejbe odkrile nove kandidate za klub oboževalcev in poleg vzdevka, ki se skriva v imenu ekipe, dobile še cel pehar novih nadimkov.

Po klancu navzgor so se podplati utapljali v vodni kopeli kolese, prsti pa trdno oklepali krmila, dokler v daljavi nismo zagledali kontrolne točke. Aleluja! (Zares, danes smo preveč biblični.) En šluk domačega refoška je telo ponovno predramil iz mokrega spanca in oživil prste, ki so tokrat morali stiskati zavore. Vožnja navzdol po ekstra spolzkem in mastnem cestišču je loterija. Na padec ali nepadec.

In smo padali. Joco je trdoto tal začutil ob sunkovitem zaviranju v križišču. Mojca pet ur kasneje na hodniku motela. Ja, še dihamo!

Potem se je zjasnilo in se zgodilo tisto, kar ponavadi berete v osladnih romantičnih zgodbah. Nebo se je razprlo, skozi špranjo se je prikobacalo sonce, vmes nekje še dvojna mavrica, in pozdravljalo Rekreaturove tekmovalce, ki so se približevali cilju. KŠK fantje so v cilj prispeli s časom 1 ure in 7 minut, dekleta smo ciljno črto prevozila po 1 uri 17 minutah, najbolj povprečni so se nahajali nekje vmes med nami – z 1 uro 14 minutami in 7 sekundami. Tako bomo jutri punce štartale sedme po vrsti, fantje pa so pristali na sedemnajsti štartni poziciji.

Umazane podrobnosti s spoznavnega večera pa naslednjič ...

Za statistične fetišiste:

trasa: Izola – Koper – Gažon - Izola
prevoženih kilometrov: 22,7 km (+16km)
čas KŠK fantje: 1h7min
čas KŠK bejbe: 1h17min
občutki: mokri!

Rekreatur je tu!

Kazalci na uri bliskovito, sopadajoč s podivjanim bitjem srca, odštevajo start Rekreatura. Torbe so pripravljene, kolesa sveže namazana, telesa natrenirana in naša motivacija tik pred vreliščem.

Rekreatur, pripravi se, prihajajo KŠK bejbe! :)

13 je naša srečna številka

Včerajšnji večer se bo prav gotovo zapisal v zgodovino KŠK kolesarstva, saj je bila prvič na kupu celotna KŠK Rekreatur odprava 2007. Vseh 13 se nas je zbralo v Down townu, kjer smo dorekli še nekaj logističnih zadev, največje pozornosti pa so bili seveda deležni naši čisto novi biciklistični dresi - pomerjanje teh je sledilo na licu mesta, torej na sred lokala, navdušnju pa kar ni bilo videti konca. Da pa ne bi bili stilsko usklajeni samo na kolesih, je Bojan za vse priskrbel tudi klubske majice, v katerih bomo blesteli na spoznavnih večerih, žurih po koncu posameznih etap, med poskušanjem lokalno značilne jedače in pijače, plesanjem polke ...
Dragi moji, se vidimo jutri zjutraj na kranjski železniški postaji, od koder bomo polni energije in dobre volje odpotovali novim zmagam naproti.

Poslednji trening na Zelence

Vedno čudovite KŠK bejbe (hmmm) na idiličnih Zelencih

Števec na strani Kolesarske sekcije bliskovito odšteva dneve do našega maratonskega izziva. Na zadnjo predrekreaturno nedeljo smo tako še zadnjič obtežile svoje kolesarske sedeže in v nepogrešljivi spremljavi kolegov iz fantovske ekipe odbrzele proti Kranjski gori.

Kljub ugodni vremenski napovedi v prijazni rumeni barvi so nekatere člane zavedli jutranji oblaki. Motivacija sokolesarjev je premagala njihov vremenski skepticizem in po potrpežljivem polurnem čakanju smo bili v polni postavi pripravljeni na novo športno preizkušnjo.

Zaspano priprtih oči nam ni bilo potrebno mučiti z intenzivnim mežikanjem, saj pot čez Podbrezje do Črnivca obvladamo že v miže. Namesto, da bi jo mahnili do običajne blejske destinacije, smo švignili do đesnajškega geta. Skozi "mesto jekla in rož", kot uradno vabi tabla ob dobrodošlico, oz. "mesto jekla in jugotov", kot neuradno dodajamo sami, smo odsopihali do Mojstrane. Asfaltno cesto smo zamenjali za makedamski kolovoz, ki nas je ob izdatnem tresenju pripeljal do Kranjske gore. Na kolesarski stezi je besedna zveza "prometna cesta" dobila nove dimenzije z neprekinjeno kolono nedeljskih rekreativcev na vseh vrstah kolesov in koleščkov. Ob občudovanju kranjskogorske mode z inventivno uporabo naključno natrganega rastlinja ob poti smo hipoma prispeli do zelenega cilja. Ob izviru Save smo se pozdravili vse močnejše sonce in ponovno napolnili svoje energijske rezervoarje. Spustili smo se nazaj v turistično Kranjsko goro, se posončili ob postanku na simpatičnem kolesarskem počivališču in zagrizli v že znano pot skozi Mojstrano in Jesenice. Čeprav so moči vse bolj pojenjale, smo se za voljo razgibanosti ture odločili za ponoven krajši vzpon in se v Kranj vrnili čez Tržič.

Kolesarske števce je zajetna kilometrina popolnoma zmedla in tako so nam na svoje ekrančke izpisali odstopajoče številke. Kakorkoli že, padlo je okoli 140km, o natančni cifri pa vas bomo obvestili ob zaključku mednarodne konference števcev, kjer naši kolesarski pripomočki usklajujejo uradno verzijo. :)

Naslednja destinacija: REKREATUR!

Možjanca

17. avgust se mi je že od nekdaj zdel idealen dan za vzpon na Možjanco.

Šli smo trije, na vrh prit je bilo kar naporno, vendar ne toliko, da poti ne bi nadaljevali naprej preko Štefanje Gore, mimo spodnje postaje krvavške žičnice, skozi Cerklje in Šenčur, vse tja do Kranja.

Opozorilo - z Možjance, nekaj 10 m pod cerkvijo oz. približno na pol vasi, je za Štefanjo Goro odcep v desno (hvala atu, ki nas je usmeril, se z avtom peljal naprej, nas nato počakal in zopet usmeril pri križišču, ki bi ga sicer zagotovo zgrešili), in sicer se tam začne makedam, ki traja do občine Preddvor; ko se makedamska pot razcepi v dve smeri in je na tabli desna označena kot pot, ki vodi na Štefanjo Goro, se kolesarji držite levega odcepa, saj je desni mišljen za planince.

S KOLESOM NA MORJE

2. DAN ali UTRJEVANJE MIŠIC IN RITE:)

V sredo zjutraj sem se s težavo skobacala s postelje, čeprav ura ni bila pet tako kot prejšnji dan, ampak že pol sedmih. Ravno do pol osmih sem vse spakirala (kolesarske hlače so bile sicer še malo vlažne - nujno si moram kupiti še ene!!) in z dedijevo pomočjo dvignila kolo čez ograjo kampa.



Ponovno sem ostala sama, čakala pa me je še okrog 60km dolga vožnja proti Puli. Po že neštetokrat prevoženi kolesarski poti mimo Červarja in do Poreča, sem preostalo pot peljala prvič. Za čuda se nisem niti enkrat izgubila (zgleda, da mi dela problem samo vožnja do slovenske metropole:))!! V Poreču sam našla nove oznake za kolesarsko pot in jim sledila skozi Plavo in Zeleno Laguno. Nato sem jo mahnila po "urejeni" kolesarski stezi ob glavni cesti čez Funtano in do Vrsarja. Vseeno se mi je to zdela boljša izbira kot vožnja po cesti, čeprav le-ta ni bila tako prometna kot npr. tista od meje do Novigrada.

Pred Vrsarjem sem zavila levo in naredila ooooooooogromen ovinek do Rovinja, saj ju kljub kratki zračni razdalji ločuje dolg Limski kanal. To pa odtehta čudovit razgled na vrhu in najhujši spust v dolino. Ker pa vsakemu spustu sledi tudi vzpon, sem se že preventivno okrepčala in nato zagrizla v 2km dolg 7% klanec (čeprov se je meni zdel vsaj 10%, če ne še več;)).



Na vrhu sem pot nadaljevala proti rtu Istre in namesto ovinka do Rovinja, rajši zavila v Bale in tja prispela ravno ob pol enajstih, ko se je cela vas zgrinjala v cerkev. Ogledala sem si to prečudovito majhno vasico, ki me je malo spominjala na Grožnjan ali pa Motovun in se nato spustila nazaj na glavno cesto. Tu sem zavila na drugem odcepu desno in se po prašnem makadamu (najdaljših 10km!!) spustila v Barbarigo. Preostanek poti sem nadaljevala ob obali in že pred dvanajsto prispela na cilj - Peroj.



No, pa še statistika zadnjega dne: 65,05km v 3h 23min in 37s, s povprečjem le 19,17km/h (na žalost vožnja po makadamu in kolesarskih poteh ne dopušča 25-30km/h po ravnem, ker tvegaš prebodeno zračnico ali pa vsaj bližnje srečanje s kakšnim rekreativnim kolesarjem, jogerjem ali sprehajalcem psov).




Vožnjo na morje bo treba vsekakor ponoviti, če ne letos pa naslednje poletje. Se javim za vodičko!!

Dreeesiiiii

Drage dame, svoje obledele H&M majčke lahko mirno pospravite na dno omare. Zadrego z izborom kolesarskih oblačil pred nedeljskimi izleti bodo zaokrožili novi dresi, ki sveže potiskani, še dišeči po tkalnici in nedolžno novi nestrpno čakajo, da jih krstno prepotimo!

Familjarno na Štefanjo goro

Psiho-fizične posledice prežurane noči, ki so se v večinski del KŠK bejb ukoreninile ob zimprovizirani "proslavitvi" Marijinega vnebovzetja in se lenobno podile po njihovih telesih še dolgo v naslednji dan, so uspešno pristrigle njihov kolesarski zagon. Ker - zvesta svojim globokim ateističnim načelom - ob krščanskem prazniku nisem trkala s kozarci opojnih tekočin, me je ob četrtkovem prijaznem soncu močno zatresla kolesarska mrzlica. Po neusmešnem sprehodu skozi telefonski imenik se je kolesarska družba naslikala v očetovi podobi ...

Po službi sva zajahala kolesi in jo po mahnila preko Predoselj po simpatični makedamski poti do Preddvora. Raven kolovoz se je kmalu napel v strm klanec, ki naju je z ubijalskim naklonom mučil nekaj kilometrov. Čeprav je sprva povedla mladostniška zaletavost, je roditelj dokazal, da ga EMŠO še ni preveč načel in me v Možjanci elegantno prehitel. Enako elegantno je povedel tudi med adrenalinskim spustom s Štefanje gore. Na Krvavcu sem pomahala Mojci v sosednje višave, ponovno obrabila "bremze" s spustom v dolino in se ohladila ob močnem vetru, ki naju je spremljal skozi Cerklje do domačega gnezda.

S KOLESOM NA MORJE

1. DAN ali KAKO ZAKOMPLICIRATI POT V LJUBLJANO

Babičino prigovarjanje, naj ju z dedijem vendarle enkrat obiščem, pomanjkanje denarja, visoke cene bencina in želja po še kakšnem dnevu na morju, so v moji glavi izoblikovale popoln načrt, kako združiti vse želje - torej s kolesom na morje!!

Prvoten načrt o 185km dolgi turi do Poreča, je zamenjala bolj realistična izbira (predvsem zaradi paničarjenja moje mame) z vmesno vožnjo z vlakom iz Ljubljane do Kopra. Presenečena nad temo (sonce je v torek vzšlo ob natanko 5.59), sem že ob petih (no, v bistvu z rahlo zamudo - torej 15 čez pet) odkolesarila proti Ljubljani. No, in vožnja do tja se je izkazala za daleč najbolj adrenalinsko. Naredila sem "skromnih" 50km, porabila več kot dve uri, komaj ubežala razjarjenemu buldogu, približno 3x zgrešila pot (če je bla pa megla!!), zapeljala na nešteto dvorišč in slepih ulic in na koncu seveda zamudila vlak! Pa nič zato. Po drugi zgrešeni poti me je vse skupaj začelo že zabavati in sem torej že dobro ogreta končno pribrcala na železniško. Posledično sem imela dobro uro in pol do naslednjega vlaka in torej čas, da sem se lotila branja zadnjega Harrya (ja, tudi 700 strani debelo knjigo sem vozila sabo, da ne omenjam vse ostale krame:)) Na vlaku sem naletela na "prijetno" gospo s Celja, ki se ni zmenila za moje poskuse branja in me tako cele tri ure kratkočasila s svojimi hobiji, najnovejšimi oddajami, njeno družino...

V Koper smo prispeli z rahlo zamudo (ob 12:10), zato sem jo kar najhitreje mahnila do Izole, tam pa našla kolesarsko pot do Portoroža, ki je speljana po poti stare železnice Poreč-Trst in vključuje nekaj lepih razgledov, prijetnih spustov in vožnjo skozi dva stara železniška tunela. Prijetno presenečena nad lepotami slovenske obale, sem kar padla v Portorož, od tam nadaljevala pot skozi Sečo, mimo Parecaga, do Sečovelj in čez mejo (tu menda obstaja tudi na novo asfaltirana kolesarska pot mimo solin, ampak je nisem našla). Nasmehi carinikov in nasvet, naj se rajši spočijem in malo popijem, so prišli še kako prav, saj klanec z mejnega prehoda Sečovlje do Umaga ob pol dveh popoldne, na vroč in dokaj soparen poletni dan, ni ravno mačji kašelj. Pa je šlo, sicer počasi, vendar kar hitro.


Na vrhu sem zavila desno na staro cesto in se mimo vasi Marije na Krasu in Kmetov zapeljala v Umag. Tu sem še pred starim delom zavila levo proti Novi gradu in nadaljevala pot po žgočem soncu. Malo pred tretjo sem prispela pred trgovino avtokampa Sirena, naredila kratko pavzo (malo obujala spomine) in se nato zagnala v rahel klanec, kateremu je sledil spust in prečkanje reke Mirne. Rajši kot za vzpon do Tara (dokaj neprijetno je voziti v hrib po ovinkasti cesti, pri čemer te nenehno prehitevajo avtokamp prikolice, kjer nikoli ne veš, ali se boš moral umakniti s ceste ali jim bo zneslo varno zapeljati mimo), sem se odločila, da zavijem desno in pot nadaljujem skozi kamp Lanterna. Mislim da mi je teh zadnjih nekaj km vzelo še največ časa, predvsem zaradi nekajkratne nošnje kolesa na ramenih in vijuganju med turisti (še sreča da imam zvonec!).

Okrog 15 do štirih sem že stala pred znano prikolico v Solarisu in stekla v osvežujoče morje.

Vsega skupaj (če štejem tudi tistih 50km do Ljubljane) sem naredila 112,73km, porabila 5h 39min in19s za vožnjo, s povprečno hitrostjo 19,93km/h (ja no, glih nov števec imam, pa so me vse te funkcije čisto navdušile:)

Hrib nad Šk. Loko

Če je bila v nedeljo na Lubniku ena polovica ekipe KŠK bejbe, ni vrag, da Lubnika ne bi osvojila tudi druga trojica KŠK kolesark. S seboj vzele vodiča, ki se nadvse ugodno počuti v družbi deklet, torej Andraža, prikolesarile do Naceta, vzpon je res, kot je rekla Neža, prav lušten, se nazaj grede zapeljale skozi Zbilje, to pa je za torkovo dopoldne bilo to. Brez odvečnih postankov, ogleda lokalnih znamenitosti in piva. Samo kilometri, kolesa in mi.

Tekma z nevihto

V torek sem šla na Jamnik.


No v bistvu je šlo že za prejšnji torek, ampak sem rabla ponovno neki časa, da sem se spravla k pisanju:). Pina mi je sicer dala dovoljenje, da napišem samo ta stavek, sam bom rajši dodala še kaj, da ne bo res tako očitno, da bojkotiram skupni blog.



Tedensko ležanje na plaži, prevelike količine hrane in pijače, so pustile svoje posledice tudi na moji kondiciji. Kljub dveurnim večernim sprehodom in skakanju s kolebnico sem v torek dopoldne sopihala v službi in le s težavo prenašala kupe knjig. Vse skupaj je kar klicalo po novi turi in trmasta kot sem, sem se kljub slabi napovedi odpravila na Jamnik.

Ker niti približno nisem vedela, kje je, sem malo pobrskala po blogu in se odločila za pot s Krope. Odkolesarila sem mimo Nakla, čez Podtabor in v Kropo. No do tu me je že približno 3x dobil dež, a sem imela srečo, da je nevihta potovala v drugo smer. Na mojo srečo se je nebo nad Kropo kar naenkrat zjasnilo in prikazal se je čudovit pogled na navpično goro/Jamnik, ki sem ga morala premagati. Najprej sem globoko vdihnila, potem pa je kar šlo... Proti vrhu, ki kar ni hotel priti, sem že rahlo obupavala, a sta ravno v tistem trenutku pred mano švignila srna in srnjak in zdirjala po bregu. Srna se je ustavila in si me ogledala, potem pa se odločila in del poti tekla ob meni. Res najlepše!!!! Ob tem sem skoraj pozabila na navpičen klanec pred mano in kar naenkrat pred sabo zagledala znano cerkvico (po čemer sem sklepala, da sem na vrhu). Jupi! Še spominska slikca in strm spust v dolino. Črni oblaki so me prepričali, da bom pot skozi Dražgoše rajši nadaljevala kdaj drugič, zato sem odbrcala proti Besnici in nazaj v Kranj.

Za vse skupaj sem porabila malo več kot 2 uri, torej odlična tura za malo manj časa.

KŠK bejbe se predstavijo

Ohlapni študentski urniki, posledica poletne odsotnosti sedenja za študijsko literaturo, in ohlapna telesa, posledice posvem istega početja, so šest aktivnih študentk odposlale na misijo iskanja ultimativne rešitve. Odgovor se je izpisal v obliki ustanovitve Kolesarske sekcije KŠK, ki je dekleta posedel na kolesarske sedeže in jih celo poletje gnal po okoliških gričih, gorenjskih gozdovih in vinorodnem dolenjskem hribovju. Idilični razgledi, postavni sokolesarji in ojačane nožne mišice so jih tako prevzeli, da so se odločile za maratonsko manifestacijo svojega kolesarskega entuziazma v obliki prijave na Rekreatur.

V najmlajši, najbolj ženski in – kot se šušlja med moškimi udeleženci maratona – najlepši ekipi tako brca, sopiha in se poti šest zagrizenih športnic in vestnih študentk, ki vsaka s svojim živahnim karakternim profilom poskrbi, da v ženski družbi nikoli ne zmanjka smeha, tem za pogovore in neizogibne energije.

Ko se sokolesarke pogreznejo v zimsko hibernacijo, neumorna vodja ekipe Neža Lužan intenzivno poskakuje na parketu aerobičnih telovadnic. Dokler svojih glasilk ne prične obremenjevati z dretjem v inštruktorski mikrofon, jih vztrajno trenira s stalnim govorjenjem in živahnim smehom, ki – zahvaljujoč neusahljivemu viru njene športne energije – ne potihneta niti v najbolj strmih klancih.

Neža

Navdušena inštruktorica aerobike Maja Ilc svoja aerobična znanja redno pretvarja v aktivne plesne gibe na obveznih žurih, kjer jo zavidljiva fizična kondicija na plesišču zadržuje vse do jutra. Ko ne pleše, pridno študira, skrbi za razvajanje ostalih članic z organizacijo morskih počitnic in sproščujočih večerov ob šiši ter vzdržuje dobre odnose z moškim delom spremljevalne ekipe.

Jasna Simović, najbolj vestna udeleženka rednih nedeljskih treningov, kondicijo nabira s prenašanjem obteženih natakarskih pladnjev in tovorjenjem težkih komunikoloških knjig. Obljublja, da bo svoja marketinška znanja vnovčila pri iskanju sponzorjev za prihodnje leto, do takrat pa bo pokroviteljsko vrzel zapolnila s pozitivno energijo in pridnim vrtenjem kolesarskih pedal.

Ela in Jasna

Ela Omersa je pogosto stigmatizirana zaradi odstopajočega študija, saj z razliko od ostalih KŠK bejb ne paradira po marmornatih hodnikih FDV-ja, temveč vztrajno tabori v knjižnici Pravne fakultete. Poleg piflanja zakonikov najpametnejša članica v prostem času preizkuša svojo gibčnost na pilatesu, nakupuje estetsko kolesarsko opremo in nonšalantno bojkotira sodelovanje na ekipni spletni strani.

Mojca Jagodic ima hribe že v krvi, saj je večino svojega življenja preživela visoko nad gozdno mejo. Čeprav je njeno edino povezavo s civilizacijo dolgo predstavljal računalnik, je svojo novo komunikacijsko vez z dolino našla v kolesu. Poleg kamikaznih spustov v prostem času opravlja nekaj deset novinarskih služb, prakticira bizaren življenjski bioritem in se ljubiteljsko zaletava z avtomobili.

Mojca

Pina Sadar ni na koncu zgolj v opisnem tekstu, temveč najpogosteje tudi v kolesarski koloni. Poleg izmučujočega sledenja sokolesarkam tekmuje z Mojco v številu avtomobilskih nesreč in novinarskih služb. Njen "nežen" glas preplavlja slovenske domove preko radijskih kanalov, diplomatske zmožnosti pa uveljavlja v delu piarovke. O (ne)kakovosti njenega dela priča dotični predstavitveni tekst.

Šmarjetna gora

Šmarjetna gora je ena izmed najbolj zlorabljanih točk za romantične akcije v Kranju. Trust me. Ampak podnevi izgleda precej bolj nedolžno. ;)

Za dopoldansko malico sem se usedla na kolo, z novim osebnim rekordom smuknila v dolino (66,2 km/h) in z zaletom padla naravnost v Kranj. Odkolovratila sem od mestnega vrveža v smer proti Besnici, skozi železniški nadvoz in na križišču zavila levo proti Stražišču. Utečene tirnice, ki vodijo h gostilni pri Ma rko tu, sem prekinila z zavojem v desno proti Šmarjetni gori.

Asfaltiran 16% vzpon po serpentinah se je po najmanj dveh f.. točkah spremenil v poletno razglednico po Gorenjski. 646 metrov visok hrib, ki se dviga nad gorenjsko prestolnico, ime nosi po cerkvi Sv. Marjete, zgrajene v 14. stoletju. Bolj kot v cerkveni hram se obiskovalci gore sicer valijo v hotel Bellevue, še posebej to radi počno v poročnih povorkah.

Kakorkoli že; okrepčam se s pogledom na obdajajoče gore, nato pa zdrsnem nazaj v dolino ter odkolesarim nazaj v planinski raj ...

Kul intermezzo za torkovo lenarjenje.

Športno-elegantno za deževne dni

Modno obarvan naslov je posledica aktivnega branja ženskih revij, ki mi jih je v roke potisnilo kislo jadransko vreme. Zato ni presenetljivo, da so me včerajšnji sončni žarki TAKO (beri s Šilerjevim poudarkom) navdušili, da je misel na službeno pot v Ljubljano v razgretem avtomobilu dobro uro pred sestankom nadomestila alternativna podoba vetra v laseh in lovljenja poslednjih poletnih žarkov na kolesu. Krilo sem svetlobno hitro zamenjala za kolesarske hlače, sandale za superge in trak za kolesarsko čelado in se, opremljena z osnovnimi higienskimi pripomočki in rezervnimi oblačili, zagnala proti osrčju Slovenije. Časovna panika je na mojem števcu vestno izpisavala cca 30km/h, tako da sem na svojo 31km oddaljeno "final destination" prikolesarila v 1h in 3min.

Od počivanja na lovorikah športnega uspeha me je streznil nevihtni oblak, ki me je vestno zasledoval vso pot iz Ljubljane in odplaknil še zadnje energijske zaloge. Premočena, premražena in umazana sem se v zavetju domače postelje kljub neprijetnemu epilogu odločila, da bom prakso ljubljanskega kolesarjenja ponovila bolj pogosto.

L'uba kolesarska tura na Lubnik

Entizuastične kašekajeve kolesarje je ob prihodu s kondicijskih priprav v tujini, ki so jih predčasno zaključili zaradi obveznega nedeljskega kolesarjenja, pričakal DEŽ. Čeprav so dežne kaplje razmočile prvotni plan kolesarjenja do izvira Save na Zelencih, sta jih kolesarska vest in nepogrešljiva športna vztrajnost gnali k iskanju nove nedeljske destinacije. S potenciranjem temnine na nebu se je odšteval čas potencialne ture, zato je vodja ekipe hitro in preudarno določila primerno turo. Časovno kratko, a dovolj naporno. KŠK bejbe z gostujočim KŠK fantom so se tako zapodile proti Lubniku. Enoinpolurno vrtenje pedal jih je posedlo na sončno ograjo s čudovitim razgledom na Poljansko dolino, ki bi jih nedvomno zasanjano zadržal na idilični lokaciji, če jih ne bi hladen veter vztrajno opozarjal na prihajajoč vremenski preobrat.

Bohinjski dolgovi

Administratorka Mojca je v svojem neumornem lovu za slavo prebežala h konkurenčnemu spletniku, kjer njena poročevalska estetika in besedno preigravanje dosegajo čast tudi pri moški bralski populaciji.

Za kazen pohojam avtorske pravice in njen kvizlinški report z nedeljskega kolesarjenja pripenjam tudi na sestrski blog Kolesarske sekcije.

Pravijo, da je rana ura zlata ura, s čimer pa se člani kolesarske sekcije globoko in široko ne strinjamo, saj je rana ura prej kot zlata mrzla ura. In to zelo! Ob osmih smo se torej zimsko oborožene jutranje ptice kolesarske sekcije (Bojan, Jasna, Andraž, Pina in prvoosebna pripovedovalka - Mojca) znašli na rednem zbirališču (kje je to? glej prejšnje poste) in odbrcali po že v-miže-jo-znam-prevozit poti proti Besnici. Začetna ravan se tam kmalu začne hinavsko dvigovati, potem pa stopnjuje vse do ovinka za Dražgoše (pravzaprav se stopnjuje še naprej, ampak tu smo mi zavili levo). “Sam še tale klanček,” smo se lažno bodrili vse dokler nismo pred seboj končno ugledali Dražgoše, ki so v treh gručah razmetane po prisojni strani Dražgoške gore. Spust mimo spomenika padlim borcem in ponovno smo zagrizli v klanec.

Iz asfaltne podlage smo predrzno zavili na tresljajoči makadam in se vztrajno začeli vzpenjati v gozdnato osrčje zakrasele alpske planote Jelovice. V senci dreves so nam družbo delale samomorilske veverice (pravzaprav le ena) in izpušni plini mimovozeče pločevine. Po lovljenju sape smo se prikobacali čez Rovtarico in Nemški Rovt, nato pa nadmorsko višino okoli 1080 metrov v (včasih tudi) kamikaze tehniki (denimo, če se je za ovinkom znašel kakšen nepredviden avto) zmanjšali na 512 m nadmorske višine. Celi in živi smo prispeli v največje naselje na območju Bohinja - Bohinjsko Bistrico. Navdušeni nad pravljično idilo Bohinjske doline smo se odtod ponovno po asfaltni podlagi nezadržno bližali naši ciljni osvežitvi - Bohinjskemu jezeru.

Naravni raj, ki kolesarja obdaja, ko se vozi skozi bohinjske vasice, svojo nedolžnost izgubi pri jezeru, kjer se tare turizma. Za bolj zahtevne skok s padalom, nekateri se pa zadovoljimo že s skokom v vodo. Po vzoru vaterpolske reprezentance turških klonirancev (resno, podobni so si bili kot jajce jajcu) smo namreč tudi mi z gonilnimi udi zabredli v največje slovensko stalno jezero, po osvežitvi pa okrepčali z energijskimi prigrizki. Nič ilegalnega, prisežem.

Včasih je čas naš gospodar, zato smo še pred načrtovanim odhodom pospravili šila in kopita (beri: kolesa in brisače), se ponovno zakamuflirali v profesionalne kolesarje in jo skozi Staro Fužino mahnili v Srednjo vas. In ker smo ravno ujeli pravi ritem, se tam nismo nič ustavljali, pač pa krenili dlje v Bohinjsko Češnjico, skozi Jereko v Bitnje in Nemenj, se ponovno spustili in ne-še-tako-kmalu-kot-se-zdi-tole-zapisano poslovili od Bohinja in pristali pri Blejskem jezeru.

Zavoljo valeče množice smo žrtvovali še eno kopanje v jezeru (no, v načrtu tule ni bilo kopanja sploh) in se iz blejske norije napotili proti Lescam in naprej proti Radovljici. Razočarani, ker tam nismo našli nobene javne pitne vode ali WC-ja, smo dehidrirani in s polnim mehurjem odpeketali v Podvin, nato pa iz Črnivca odbiciklirali v Podnart. Še zadnje atome moči smo shranjevali za klanec pred Podbrezjami, od tu pa skozi Bistrico z občasnim spremstvom španskih kolesarjev švignili v Naklo. Utrujene noge je v daljavi pozdravljal domači Kranj, števec pa beležil zadnje metre …

Izkupiček: 110,4 km/6h 29min

Za S kolesom po Sloveniji iz Bohinja Mojca J.

Trenirajmo skupaj

Obe KŠK ekipi kolesarjev sta med seboj tesno povezani, zatorej izkušnje in kilometre dostikrat nabirata skupaj.

Sredin trening v poznih popoldanskih urah, ki nas je vodil od Kranja, proti Kropi, Dražgošam, Železnikom, Škofji Loki in nazadnje vsakega proti svojemu domu, je bil pod okriljem sončnega in ravno prav toplega (za nekatere že malo prehladnega) vremena, plus točke za prisotnost na njem pa si lahko pripišemo Bojan, Tadej, Mojca in jaz :) Vrhunec je bil dosežen z vzponom na Jamnik, ki je bil prav simpatičen, nikakor pa ne prenaporen - z Mojco sva bili celo pohvaljeni s strani dveh mladih kolesarjev, ki sta prav tako sopihala navkreber, češ ˝tod pa punc ne vidš dostkrat, tko da bravo dekleti˝, najbolj dolgočasno pa so se kilometri nabirali v Sevški dolini, ki je ni in ni hotelo biti konec, smo pa zato bili deležni čudovitih travniških prostranstev.

Dobrih 10 km pred Kranjem se nam je pridružil Mojčin znanec, bojda član Rekreatur ekipe Igriščarji, tako da je šlo za multiekipno kolesarjenje v pravem pomenu besede.

Ponedeljkov Rekreatur sestanek

V večernih urah smo se v kranjski mitničarski hiši dobili trije čalni ekipe KŠK fantje, tri KŠK bejbe in pa dekle, ki predstavlja polovico naše spremljevalne ekipe.

Premierno smo si lahko ogledali, kako bodo zgledali naši Rekreatur dresi (čeprav zaenkrat le na fotki) in so 1A, več ali manj pa smo dorekli tudi zadeve okoli prevoza na štart maratona, prenočevanja, prehranjevanja, večernega programa, fotografiranja, servisiranja koles, afterpartija na cilju... - podrobnosti v Bojanovem zapisniku.

(vir: http://www.art-of-craft.co.uk/)