Tekma z nevihto

V torek sem šla na Jamnik.


No v bistvu je šlo že za prejšnji torek, ampak sem rabla ponovno neki časa, da sem se spravla k pisanju:). Pina mi je sicer dala dovoljenje, da napišem samo ta stavek, sam bom rajši dodala še kaj, da ne bo res tako očitno, da bojkotiram skupni blog.



Tedensko ležanje na plaži, prevelike količine hrane in pijače, so pustile svoje posledice tudi na moji kondiciji. Kljub dveurnim večernim sprehodom in skakanju s kolebnico sem v torek dopoldne sopihala v službi in le s težavo prenašala kupe knjig. Vse skupaj je kar klicalo po novi turi in trmasta kot sem, sem se kljub slabi napovedi odpravila na Jamnik.

Ker niti približno nisem vedela, kje je, sem malo pobrskala po blogu in se odločila za pot s Krope. Odkolesarila sem mimo Nakla, čez Podtabor in v Kropo. No do tu me je že približno 3x dobil dež, a sem imela srečo, da je nevihta potovala v drugo smer. Na mojo srečo se je nebo nad Kropo kar naenkrat zjasnilo in prikazal se je čudovit pogled na navpično goro/Jamnik, ki sem ga morala premagati. Najprej sem globoko vdihnila, potem pa je kar šlo... Proti vrhu, ki kar ni hotel priti, sem že rahlo obupavala, a sta ravno v tistem trenutku pred mano švignila srna in srnjak in zdirjala po bregu. Srna se je ustavila in si me ogledala, potem pa se odločila in del poti tekla ob meni. Res najlepše!!!! Ob tem sem skoraj pozabila na navpičen klanec pred mano in kar naenkrat pred sabo zagledala znano cerkvico (po čemer sem sklepala, da sem na vrhu). Jupi! Še spominska slikca in strm spust v dolino. Črni oblaki so me prepričali, da bom pot skozi Dražgoše rajši nadaljevala kdaj drugič, zato sem odbrcala proti Besnici in nazaj v Kranj.

Za vse skupaj sem porabila malo več kot 2 uri, torej odlična tura za malo manj časa.