Kot obljubljeno, smo razširili ekipi KŠK bejb in KŠK fantov na 8 članov – zahtevno avdicijo so preživeli Ranka, Manca, Mateja, Dane, Miha, Samotu pa smo malce pogledali skozi prste, ker si je precej izkušenj z Rekreaturom nabral že lansko leto kot spremljevalec.
Začetno vznemirjenje je bilo čutiti že na vlaku za Črnomelj, kjer smo z megafonom (ki je čisto mimogrede enostavno a-must-have na Rekreaturu) zabavali ostale potnike, to pa se je nato stopnjevalo vse do Kanižarice, kjer je bil tudi uradni štart 3. Rekreatura. Pred restavracijo Štajdohar se je trla mavrica kolesarskih dresev, spremljevalnih vozil in oranžnih baretk: sami znani obrazi, stiski rok in kramljanje. Že v tem se kaže, da Rekreatur ni zgolj kolesarjenje, ampak predvsem druženje na kolesu.
Lepo četrtkovo popoldne je bilo namenjenu prologu po okolici Črnomlja. Enourna pokušina trase na kolesu se je zaključila z okušanjem vin, uradno zaprisego, nastopom belokranjske folklore in premiero nove uradne himne Rekreatura. Neformalno druženje se je nato izpred restavracije preselilo v dijaški dom, kjer smo ob dveh ponoči z motoristi vadili rock'n'roll obrate, Mojci čestitali za 19. rojstni dan in se (še) neutrudljivih lic na ves glas smejali.
Malce manj neutrudni smo bili čez 6 ur na štartu v Kanižarici, kjer se je tokrat začelo zares. Prva etapa je bila dolga 124 kilometrov, skupno pa je imela 1652 m vzponov, iz Črnomlja je vodila skozi Semič, Novo mesto, Šentjernej, Rako, Krško, Senovo, Podsredo do Podčetrtka. Spomnim se, da je zjutraj Manca, še pred našim štartom, dejala, da ima slab občutek, da se bo danes nekaj zgodilo. Njen šesti čut se je izkazal za resničnega že po nekaj dvajsetih kilometrov, ko smo bile neposredne priče prometni nesreči. Dekle v rdečem cliotu je ob prehitevanju naše karavane prepozno ugledala zavirajoči avto pred seboj, zato je z vso silo treščila vanj, avto pa je nato obrnilo pravokotno na cesto in se ustavilo dva metra pred vodjo naše ekipe, Nežo. K sreči je bila poškodovana samo pločevina, se pa človeku ob tem nehote v mislih vedno pojavijo črni scenariji, kaj vse bi se še lahko zgodilo. Pretresene smo vrtele pedala do kontrolne točke v Šentjerneju, kjer smo se doživetega razbremenile s slikanjem ob šentjernejskem petelinu. Fantje so nas že prvi dan preimenovali v kure, zato se je spodobilo slikati zraven vrhovne vodje.Kolesarska trasa je bila speljana po poteh Kozjanskega regijskega parka: skozi Krško, Senovo in Koprivnico smo se spustili proti Podsredi, kjer nas je že drugič tisti dan stisnilo. »Počasi, počasi,« se je slišalo, nakar je po rokah, ki so pritiskale na zavore, zagomazelo. Na razbeljenem asfaltu je ležalo telo Vike, kolesarke Calvic, ki je v spustu padla. »Pa ne spet Calvice ...«
Prejšnja razposajenost s kontrolnih točk se je nekoliko polegla, na obrazih ekip se je zarisala zaskrbljenost. Zaradi čakanja na rešilec je žirija odločila, da se bo čas meril samo do druge kontrolne točke, pot pa po nekoliko spremenjeni trasi vseeno počasi in varno vodila do cilja.
Ko smo že mislili, da smo danes doživeli vse, nas na cilju v Aqualuni pri mljaskanju enolončnice vrže s stola novica, da nimamo prenočišča. Po lobiranju Špele in Anje smo si postelje nato zagotovili v Rogaški Slatini, ki je zaradi oddaljenosti zahtevala nekaj logističnih težav (situacija: en kombi, 18 ljudi in preveč prtljage). Noč je bila prekratka, da bi stkali strategijo za osvojitev povprečja – po prologu in končani prvi etapi se je namreč izkazalo, da smo oboji prehitri od povprečja; zanimivo, situacija pri dekletih je bila lansko leto ravno obratna.
Najmanj obetavna je bila vremenska napoved za sobotno drugo etapo. Pričeli smo jo v Podčetrtku, nadaljevali skozi Gorico, Sevnico, Radeče, Hrastnik, gorski cilj je bil na Podmeji, končala pa (naj bi) se je v Žalcu. Njena dolžina je bila 115 kilometrov, skupnih vzponov je bilo 1485 m.
Tisti dan jo je skupil Miha, ko se je zaradi tovornjaka stresel na makadamu. Še dobro, da je spremljevalna ekipa že tako rutinirana, da takoj zna oskrbeti bojne rane. (In še dobro, da je ženska ekipa tako vešča v gospodinjskih opravilih, da zna krpati tudi drese.)
Če smo na sevniškem gradu še optimistično upali na ugodne vremenske razmere do cilja, so se naša upanja začela razblinjati v vzponu na Podmejo. Nevihta je bila neizogibna. Luč na nebu je postajala vedno bolj motna, vse je postalo prepredeno s temnomodro, skorajda črnimi, oblaki, zadihane kolesarje pa je nazaj v dolino potiskal mrzel veter s pršičem. Temačna scenografija se je razbesnela samo nekaj minutk po tem, ko je skoraj vsa ženska ekipa prispela na 724 metrov visok cilj. Močan dež je do obisti namočil Elo in Jasno, pa tudi vse KŠK-jeve fante, ki so se takrat zaradi taktike »levo levo« šele vzpenjali. Nato je udarila še toča.Tisti, ki smo bili na varnem, toplem in suhem v gostilni, smo od časa do časa samo nemo odstirali zavese in iskali znane obraze prispelih kolesarjev. Takrat nisi bil več pomemben, čigav si – vsi smo pomagali drug drugemu, s suhimi oblačili, brisačami, tudi z janževci, če je bilo treba.
Ko je bila cela Rekreaturova posadka zbrana na Podmeji, so povedali, da je etapa prekinjena in da je gorski cilj tudi uradni cilj druge etape. V Žalec se zaradi dežja, ki še vedno ni ponehal, in spolzkega cestišča ni bilo varno spuščati s kolesom. S skupnimi močmi – vseh 24 ekip je takrat zares postala ena sama – smo se nato zvozili v dolino; najprej kolesarji, nato pa tudi kolesa.
Rezultati tisti dan zares niso bili več tako pomembni, pa vendarle: fantje so imeli srečo v nesreči: ravno zaradi vedritve so samo za nekaj sekund zgrešili povprečje, dekleta pa smo bila tako ali tako neulovljiva, že s kakšno uro prednosti pred povprečjem.
Vreme se čez noč ni kaj bistveno spremenilo: v nedeljo zjutraj nas je zmrazilo oblačno nebo in dež, zaradi česar je bil štart prestavljen za pol ure. Zadnja etapa je bila še najbolj prizanesljiva s klanci, imeli smo »le« 1128 m vzponov, prevozili smo 112 kilometrov. Iz Žalca je trasa vodila skozi Polzelo, Vransko, Trojane, do Moravč, Radomelj, Komende, skozi Preddvor do cilja v Kranju.
Že tradicionalno smo imele največ težav z navigacijo ravno pri tretji etapi. Nekajkrat smo zašle, zgrešile odcep, a se po preučitvi karte ali srečanju z ostalimi ekipami nato spet kmalu našle.
Veste, zakaj je tretja etapa vedno najslajša? Ker se pelješ domov. Priznam, da se tudi bolečine zmanjšajo: zadnjica te ne boli več tako zelo, noge pa postajajo vedno bolj peresno lahke.
Ko se pelješ skozi Cerklje, Preddvor, Primskovo, si že zmagal. S fanti smo se združili na Primskovem, nato pa skupaj zmagoslavno zapeljali v cilj, pot s teles pa sprali na tradicionalni skupni prhi v vodnjaku.
Po 360 kilometrih v nogah poražencev ni.
Ker so fantje čakali na svoje »kure«, so bili prepočasni, in tako končali na 12. mestu, KŠK bejbe pa smo bile veliko prehitre in zato končale na 19. mestu. Pa vendarle je bolj kot umestitev na Glavnem trgu v Kranju odmevala nagrada za najbolj simpatično ekipo – ja, najbolj simpatične kolesarke smo bile ravno me. Opazke so takrat stran vrgli celo fantje in se nam javno poklonili.
Kljub temu, da je na Rekreaturu bolj kot tekmovalnost pomembno druženje in zabava, se človeška nrav ne more upreti prenaglemu sklepanju in omalovaževanju. Klancev je bilo letos res več kot lani, pa vendarle to ni bil tako pretiran zalogaj, da ga KŠK fantje in KŠK bejbe ne bi zmogli. Na tretji etapi smo pri Moravčah zaradi slabih označb KŠK bejbe zgrešile pravo pot in morda zato imele kak višinski meter manj, a vseeno smo traso prevozile pošteno in popolnoma z lastnimi močmi. Da bi goljufali, niti nismo imeli možnosti: naš kombi je imel 9 sedežev, na katerih je bilo komaj dovolj prostora za prtljago 18 ljudi, kaj šele, da bi kam lahko spravili kolesa.Tudi letošnji Rekreatur je bila nepozabna, zanimiva, a težka preizkušnja. Kljub grenkemu priokusu, ki so ga pustile govorice po Rekreaturu, srčno upamo, da se srečamo tudi naslednje leto!
