ponedeljek, 29. junij 2009

3. tradicionalni tek pobratenih mest - Ptuj

Če smo Ptuj še nedavno poznale bolj slabo, smo ga po nabiranju številnih krogov po mestnih uličicah in trgih minulo soboto zagotovo spoznale nekoliko bolj.


Ker je šlo za mednarodni tek, smo kilometre nabirale skupaj s preostalimi 72 tekači iz Makedonije, Slovaške, Francije, Nemčije, Hrvaške, Madžarske in seveda Slovenije; skupaj smo torej tvorili 19 štiričlanskih ekip.

Skupni izkupiček:
- 4 KŠK bejbe
- 8 ur teka
- 61 krogov ali
- 76,25 km
- cca. 19km/bejbo.

Mini foto reportažo pa najdete tukaj.

ponedeljek, 22. junij 2009

End wi ar bek in d gejm

O ja, pa še kako. In kaj je novega pri nas?



In kje nas lahko najdete v prvih poletnih dneh?
Seveda kjerkoli v bližnji in širši okolici Kranja, kjer bomo potiskale pedala ali bile tekaško razpoložene, 27. 6. celo na Ptuju, kjer bomo neprekinjeno tekle 8 ur,na kakem mivkastem igrišču za odbojko, pa tudi na teniškem, mahale pa vam bomo z vrhov okoliških hribov. In ja, v večernih urah na kulturnih in predvsem družabnih dogodkih vsepovsod naokrog.
Se vidimo...

sobota, 30. avgust 2008

Rekreatur 2008 (21.-24. 8.)

Rekreatur je v tem letu postal naš najpomembnejši dogodek v kolesarski karieri – to vam bodo zagotovo potrdili naši prijatelji in znanci, ki so bili celo leto primorani poslušati naše zgodbe in peripetije s prvega ekipnega kolesarjenja po Sloveniji. Veliko o tem, kako fino smo se imeli lansko leto, pove že dejstvo, da smo si »sedeže« za letošnjo maratonsko preizkušnjo zagotovili že nekaj minut po odprtju prijav.

Kot obljubljeno, smo razširili ekipi KŠK bejb in KŠK fantov na 8 članov – zahtevno avdicijo so preživeli Ranka, Manca, Mateja, Dane, Miha, Samotu pa smo malce pogledali skozi prste, ker si je precej izkušenj z Rekreaturom nabral že lansko leto kot spremljevalec.

Začetno vznemirjenje je bilo čutiti že na vlaku za Črnomelj, kjer smo z megafonom (ki je čisto mimogrede enostavno a-must-have na Rekreaturu) zabavali ostale potnike, to pa se je nato stopnjevalo vse do Kanižarice, kjer je bil tudi uradni štart 3. Rekreatura. Pred restavracijo Štajdohar se je trla mavrica kolesarskih dresev, spremljevalnih vozil in oranžnih baretk: sami znani obrazi, stiski rok in kramljanje. Že v tem se kaže, da Rekreatur ni zgolj kolesarjenje, ampak predvsem druženje na kolesu.

Lepo četrtkovo popoldne je bilo namenjenu prologu po okolici Črnomlja. Enourna pokušina trase na kolesu se je zaključila z okušanjem vin, uradno zaprisego, nastopom belokranjske folklore in premiero nove uradne himne Rekreatura. Neformalno druženje se je nato izpred restavracije preselilo v dijaški dom, kjer smo ob dveh ponoči z motoristi vadili rock'n'roll obrate, Mojci čestitali za 19. rojstni dan in se (še) neutrudljivih lic na ves glas smejali.

Malce manj neutrudni smo bili čez 6 ur na štartu v Kanižarici, kjer se je tokrat začelo zares. Prva etapa je bila dolga 124 kilometrov, skupno pa je imela 1652 m vzponov, iz Črnomlja je vodila skozi Semič, Novo mesto, Šentjernej, Rako, Krško, Senovo, Podsredo do Podčetrtka. Spomnim se, da je zjutraj Manca, še pred našim štartom, dejala, da ima slab občutek, da se bo danes nekaj zgodilo. Njen šesti čut se je izkazal za resničnega že po nekaj dvajsetih kilometrov, ko smo bile neposredne priče prometni nesreči. Dekle v rdečem cliotu je ob prehitevanju naše karavane prepozno ugledala zavirajoči avto pred seboj, zato je z vso silo treščila vanj, avto pa je nato obrnilo pravokotno na cesto in se ustavilo dva metra pred vodjo naše ekipe, Nežo. K sreči je bila poškodovana samo pločevina, se pa človeku ob tem nehote v mislih vedno pojavijo črni scenariji, kaj vse bi se še lahko zgodilo. Pretresene smo vrtele pedala do kontrolne točke v Šentjerneju, kjer smo se doživetega razbremenile s slikanjem ob šentjernejskem petelinu. Fantje so nas že prvi dan preimenovali v kure, zato se je spodobilo slikati zraven vrhovne vodje.

Kolesarska trasa je bila speljana po poteh Kozjanskega regijskega parka: skozi Krško, Senovo in Koprivnico smo se spustili proti Podsredi, kjer nas je že drugič tisti dan stisnilo. »Počasi, počasi,« se je slišalo, nakar je po rokah, ki so pritiskale na zavore, zagomazelo. Na razbeljenem asfaltu je ležalo telo Vike, kolesarke Calvic, ki je v spustu padla. »Pa ne spet Calvice ...«

Prejšnja razposajenost s kontrolnih točk se je nekoliko polegla, na obrazih ekip se je zarisala zaskrbljenost. Zaradi čakanja na rešilec je žirija odločila, da se bo čas meril samo do druge kontrolne točke, pot pa po nekoliko spremenjeni trasi vseeno počasi in varno vodila do cilja.

Ko smo že mislili, da smo danes doživeli vse, nas na cilju v Aqualuni pri mljaskanju enolončnice vrže s stola novica, da nimamo prenočišča. Po lobiranju Špele in Anje smo si postelje nato zagotovili v Rogaški Slatini, ki je zaradi oddaljenosti zahtevala nekaj logističnih težav (situacija: en kombi, 18 ljudi in preveč prtljage). Noč je bila prekratka, da bi stkali strategijo za osvojitev povprečja – po prologu in končani prvi etapi se je namreč izkazalo, da smo oboji prehitri od povprečja; zanimivo, situacija pri dekletih je bila lansko leto ravno obratna.

Najmanj obetavna je bila vremenska napoved za sobotno drugo etapo. Pričeli smo jo v Podčetrtku, nadaljevali skozi Gorico, Sevnico, Radeče, Hrastnik, gorski cilj je bil na Podmeji, končala pa (naj bi) se je v Žalcu. Njena dolžina je bila 115 kilometrov, skupnih vzponov je bilo 1485 m.

Tisti dan jo je skupil Miha, ko se je zaradi tovornjaka stresel na makadamu. Še dobro, da je spremljevalna ekipa že tako rutinirana, da takoj zna oskrbeti bojne rane. (In še dobro, da je ženska ekipa tako vešča v gospodinjskih opravilih, da zna krpati tudi drese.)

Če smo na sevniškem gradu še optimistično upali na ugodne vremenske razmere do cilja, so se naša upanja začela razblinjati v vzponu na Podmejo. Nevihta je bila neizogibna. Luč na nebu je postajala vedno bolj motna, vse je postalo prepredeno s temnomodro, skorajda črnimi, oblaki, zadihane kolesarje pa je nazaj v dolino potiskal mrzel veter s pršičem. Temačna scenografija se je razbesnela samo nekaj minutk po tem, ko je skoraj vsa ženska ekipa prispela na 724 metrov visok cilj. Močan dež je do obisti namočil Elo in Jasno, pa tudi vse KŠK-jeve fante, ki so se takrat zaradi taktike »levo levo« šele vzpenjali. Nato je udarila še toča.

Tisti, ki smo bili na varnem, toplem in suhem v gostilni, smo od časa do časa samo nemo odstirali zavese in iskali znane obraze prispelih kolesarjev. Takrat nisi bil več pomemben, čigav si – vsi smo pomagali drug drugemu, s suhimi oblačili, brisačami, tudi z janževci, če je bilo treba.

Ko je bila cela Rekreaturova posadka zbrana na Podmeji, so povedali, da je etapa prekinjena in da je gorski cilj tudi uradni cilj druge etape. V Žalec se zaradi dežja, ki še vedno ni ponehal, in spolzkega cestišča ni bilo varno spuščati s kolesom. S skupnimi močmi – vseh 24 ekip je takrat zares postala ena sama – smo se nato zvozili v dolino; najprej kolesarji, nato pa tudi kolesa.

Rezultati tisti dan zares niso bili več tako pomembni, pa vendarle: fantje so imeli srečo v nesreči: ravno zaradi vedritve so samo za nekaj sekund zgrešili povprečje, dekleta pa smo bila tako ali tako neulovljiva, že s kakšno uro prednosti pred povprečjem.

Vreme se čez noč ni kaj bistveno spremenilo: v nedeljo zjutraj nas je zmrazilo oblačno nebo in dež, zaradi česar je bil štart prestavljen za pol ure. Zadnja etapa je bila še najbolj prizanesljiva s klanci, imeli smo »le« 1128 m vzponov, prevozili smo 112 kilometrov. Iz Žalca je trasa vodila skozi Polzelo, Vransko, Trojane, do Moravč, Radomelj, Komende, skozi Preddvor do cilja v Kranju.

Že tradicionalno smo imele največ težav z navigacijo ravno pri tretji etapi. Nekajkrat smo zašle, zgrešile odcep, a se po preučitvi karte ali srečanju z ostalimi ekipami nato spet kmalu našle.

Veste, zakaj je tretja etapa vedno najslajša? Ker se pelješ domov. Priznam, da se tudi bolečine zmanjšajo: zadnjica te ne boli več tako zelo, noge pa postajajo vedno bolj peresno lahke.
Ko se pelješ skozi Cerklje, Preddvor, Primskovo, si že zmagal. S fanti smo se združili na Primskovem, nato pa skupaj zmagoslavno zapeljali v cilj, pot s teles pa sprali na tradicionalni skupni prhi v vodnjaku.

Po 360 kilometrih v nogah poražencev ni.

Ker so fantje čakali na svoje »kure«, so bili prepočasni, in tako končali na 12. mestu, KŠK bejbe pa smo bile veliko prehitre in zato končale na 19. mestu. Pa vendarle je bolj kot umestitev na Glavnem trgu v Kranju odmevala nagrada za najbolj simpatično ekipo – ja, najbolj simpatične kolesarke smo bile ravno me. Opazke so takrat stran vrgli celo fantje in se nam javno poklonili.
Kljub temu, da je na Rekreaturu bolj kot tekmovalnost pomembno druženje in zabava, se človeška nrav ne more upreti prenaglemu sklepanju in omalovaževanju. Klancev je bilo letos res več kot lani, pa vendarle to ni bil tako pretiran zalogaj, da ga KŠK fantje in KŠK bejbe ne bi zmogli. Na tretji etapi smo pri Moravčah zaradi slabih označb KŠK bejbe zgrešile pravo pot in morda zato imele kak višinski meter manj, a vseeno smo traso prevozile pošteno in popolnoma z lastnimi močmi. Da bi goljufali, niti nismo imeli možnosti: naš kombi je imel 9 sedežev, na katerih je bilo komaj dovolj prostora za prtljago 18 ljudi, kaj šele, da bi kam lahko spravili kolesa.

Tudi letošnji Rekreatur je bila nepozabna, zanimiva, a težka preizkušnja. Kljub grenkemu priokusu, ki so ga pustile govorice po Rekreaturu, srčno upamo, da se srečamo tudi naslednje leto!

četrtek, 21. avgust 2008

Naj se Rekreatur 2008 začne!

Čez slabo uro s kolesi štartamo... iz Kranja, da bi nato lahko ujeli vlak iz Ljubljane do Črnomlja. Ogrevanje koles na Gorenjskem se nam bo prav gotovo poznalo pri popoldanski vožnji po Beli krajini, kjer bomo ob 17h ali kakšno minuto čez štartali zares. Gre za štart prologa Rekreatura 2008.

torek, 19. avgust 2008

Možjanca, Možjanca, Možjan.., Možjančica

Če se mi je še lani zdel mini vzpon na Možjanco kar zajeten kolesarski zalogaj, je od včeraj popolnoma drugače - zvozila zadevo brez težav, zraven pa je tekla debata z vaškimi ati, kje se dobijo robide in kod bo treba čimprej pograbit seno :)

petek, 15. avgust 2008

Vzpon na Mangart

Enajsterica se z avtomobili, naloženimi s kolesi, odpravi v Kr. Goro. Dva štartala uro pred ostalimi, da bi pred vzponom na najvišji slovenski prelaz osvojila še Vršič. Ostali se odpravimo mimo Podkorena do Trbiža in naprej proti Predelu. Do Rabeljskega jezera z Elo uživava v spremstvu kašakajeve karavane, nakar se odcepiva, da bi šli naprej po poti, ki sva si jo začrtali za ta dan kot alternativo napornemu dvanajstkilometrskemu vzponu.

Ob jezeru gor in dol, do Trbiža na veselico v čast Marijinega vnebovzetja, iščoč odcep za Tromejo po kolesarski stezi proti Avstriji, sprememba načrtov oz. zgrešen odcep in pristanek v Sloveniji (brez obiska Avstrije), pade odločitev za ogled planiške velikanke, dobro razpoloženi se lotiva še Tamarja, makedamsko vzpenjanje v osrednje območje Triglavskega narodnega parka, sladkanje s piškoti pod slapom Nadiža, šestkilometrski spust, ledena kava v centru Kr. Gore, kot izkupiček nekaj "braon boje" in 80 km in nenazadnje snidenje na izhodiščni točki z deveterico, ki bo o vzponu na Mangart znala povedati kaj več; jaz pa o njem le toliko.

našla še nekaj fotk:

sreda, 13. avgust 2008

Trening #09


Vreme je bilo idealno (med kolesarjenjem oblačno, za časa kopanja prijetno sončno), trasa pa super lepa - najbolj zadovoljni smo bili med spustom s Soriške planine v Bohinjsko Bistrico; in ja, spusti so ponavadi zakon, ampak ta je bil pa oh in sploh mega.

Sklepni misli po 125 km: 9. nedeljski kolesarski izlet je bil top. Bohinj je top!

torek, 29. julij 2008

Vzpon na Vršič

Lagale bi, če bi rekle, da KŠK bejbe nimajo nič s tem, da so izleti kolesarske sekcije vedno bolj obiskani. (No, okej, bi. Ampak, a se ne sliši kul?)

To nedeljo nas je na Vršič sopihalo 13; punce smo bile tokrat v manjšini, vendar zato nič deprivilegirane: klanec se je iz Kranjske gore tudi za nas enako strmo vzpenjal vse do 24. serpentine, ko smo naše mišice potolažile s počitkom v planinski koči. Pa ne za dolgo - mrrrraz na 1611 m. n. v. nas je kaj hitro pregnal nazaj v dolino.

Med včerajšnjimi novinci smo uzrle tudi Manco, ki se kani pridružiti naši Rekreaturovi ekipi.
Njeno kvalificiranost smo preverile na vrsti testov, ki jih je vse uspešno opravila. Spodaj podajamo analizo ene izmed najtežjih preizkušenj, ki se imenuje: "Glej smreko." Gre za variacijo "top gun" pogleda iz serije Logarska dolina, s primesmi Laibachove Life is Life.

četrtek, 24. julij 2008

Logarska dolina v sliki (in nekaj besedah)

Poročila s tridnevnega potepanja po Logarski dolini ste bržkone prebrali že na blogu kolesarske sekcije, dekleta pa bomo tokrat raje poskrbela za vizualno stimulacijo.

KŠK bejbe v 5/6 zasedbi. In Andraž.

Brzdale smo se, da nismo prekoračile omejitve. (Nagradno vprašanje: kaj je na tem prometnem znaku čudnega?:))

Pred domačijo.

Život je težak.

Na fotošutingu za Slovenia's Next Top Model.

Naš najljubši film je Top Gun.

Premagali Pavličevo sedlo!

Ja, kje pa si?

četrtek, 19. junij 2008

Ko po dežju posije sonce...

Danes sem bila s kolesom na Bledu. Bilo je zelo lepo.

ponedeljek, 16. junij 2008

Maraton Franja ali Andraževo in Mojčino zaporedje nesrečnih prigod

Kje naj sploh začnem? Včeraj sva z Andražem (KŠK fantje) kot edina delegata Kluba študentov Kranj doživljala Franjo v vsej svoji veličini. Še preden bi nama sploh uspelo zajahati bicikle, sva imela že poln kufr težav. Najprej je Andraž doma pozabil čelado, zato sva se morala iz obličja cerkljanskih dobrav še enkrat zapeljati do blatnega Struževa. Ko sva končno prispela v BTC City, kjer je bil tudi pričetek Malega maratona Franja, nama nekako ni uspelo namontirati mojega kolesa, oziroma zavor pri sprednjem kolesu. Medtem sva nekako še odtrgala žico števca. Po dobrohotnem nasvetu enega izmed udeležencev na štartni črti sva se nekaj minut pred začetkom maratona napotila po strokovno pomoč k serviserju, ki je ugotovil, da je zavora počena, da je ne more popraviti in da tako ne morem nadaljevati poti. Žal.

Ker sva še mlada in neumna (in neposlušna), sva zavoro samo odtegnila, da ni ves čas zadrževala gume, in se odpravila na štartno pozicijo. Bom pač vozila brez sprednje zavore. In števca. Zaprto ljubljansko središče in ceste so nama dale priložnost, da sva izvedla nekaj mini pobegov v skoraj tisočpetstoglavi množici kolesarjev in si pridobila nekaj prednosti pri prečkanju uradnega štarta, ki je bil v 11 kilometrov oddaljeni Dobrovi. Čeprav je Mali maraton Franja krajša različica originalnega maratona Franja, ki ga danes priporočajo dobro pripravljenim kolesarjem, tudi 97-kilometrska različica ni nič kaj bolj uvidevnejša za rekreativce - vsaj če se držite preveč spredaj. Kar se profila tiče, se na 27. kilometru trasa dvigne v 8-kilometrski klanec, ki ima povprečen naklon 5%, največjega pa 9%. Nič kaj pretirano zahtevnega, vendar odlično za razredčevanje strnjene kolone. Pozabite sicer na polimaratonsko stopanje s koles, tule se med prvimi »goni do konca« in nič kaj rekreativno.

V Suhem dolu nas je čakala prva okrepčevalna postaja, z njo pa župa! Ne juha, bila je zares domača goveja župa. Misleč, da je čaj, sem hitro nagnila, da bi potešila žejo, a še preden bi vso vsebino uspela skonzumirati, odvrgla skodelico in se raje okrepčala z vodo. Resno, župa? Še tenstan krompir in solato, pa imamo nedeljsko kosilo!

Ob spuščanju v Lučine sem imela seveda nemalo problemov s polaganjem ovinkov, nekajkrat sem imela občutek, da bom zletela z ovinka, saj sem se lahko ustavljala zgolj z zadnjo zavoro. V Gorenji vasi se proga zopet priključi Veliki Franji in poteka skupaj z njo po enaki časovnici ter progi do cilja v BTC City. Iz Poljan se je pot jako hitro (s kakih 38-40km/h) vila v že skoraj domačo Škofjo Loko, kjer nas je na 61. kilometru čakala druga okrepčevalna postaja, tokrat brez župe. Nasvet tedna: VEDNO NAPOLNITE BIDON! (Ne z župo, seveda.) Ker lahko se vam zgodi, da boste do naslednje okrepčevalne postaje že fatamorganizirali in se vam bo zadnji kilometer do okrepčevalne postaje na 79. kilometru zdel neskončno dolg. Na domačem teritoriju: skozi Vodice in Tacen je šlo – nasprotno od pričakovanega – ne hitreje, ampak počasneje. Ritem sem ponovno v floti kolesarjev začela pospeševati na Dunajski cesti, ko si od daleč že lahko čutil vzdušje ob cilju. In potem končno: CILJ. In makaroni in voda in sladoled in MEDALJA. Slab začetek, dober konec, pravijo. Se strinjava.

Maraton Franja je rekreativno-tekmovalna prireditev: to pomeni, da tistim v prvih vrstah težko lahko rečeš rekreativec, tistim v zadnjih pa težko tekmovalec. Zagotovo je posebno doživetje, ko se skupaj v več kot tisoččeladni množici pelješ skozi Čopovo ulico, voziš po nasprotnem pasu Slovenske ceste, grizeš v Vrzdenec in adrenalinsko pritiskaš na pedala v Poljanski dolini. Po drugi strani je tudi pot grdih padcev, rešilcev, počenih gum in izčrpanosti. In je eno posebno vzdušje, ki ga je z besedami nemogoče tako dobro opisati, kot ga je lahko čutiti. In to mislim dobesedno. Geli za »sitzenprobleme« v darilnem paketu niso brez razloga.

Letos je Mali maraton Franjo prevozilo 1272 moških in 173 žensk. Naj ob tem skromno pripomniva, da sva barve KaŠeKaja kar dobro branila: s povprečno malce pod 30km/h sva se uvrstila v prvo tretjino skupnih rezultatov v moški in ženski kategoriji.

Naslednje leto pa vsi, brez izgovorov! ;)

nedelja, 15. junij 2008

Na Sv.Katarini


Po celem tednu dežja je današnji sončni dan kar vabil na kolo. Zaradi (khm) zgodnje jutranje ure :D sva se na kolo spravili le Jasna in jaz. Za cilj najine ture sva si izbrali Sv.Katarino. Pot naju je vodila skozi Hrastje, Trboje, Zbilj do Medvod. Tam sva nadaljevali pot skozi vasi ,dokler nisva zavili levo proti Sv. Katarini. Po krajšem počitku na vrhu oz. nekje pod vrhom sva se po isti poti odpravili dol in potem naredili še ovinek do Škofje Loke in nato nadaljevali skozi Bitnje proti domu. Pot je bla luštna, vzpon na Katarino tudi ne tolk hud, da bi se ustrašli, spust je bil pa dolg in hiter.:) No na poti navzdol naju je kljub dolgim rokavom kar zeblo. Drugače je bil pa prav lep nedeljski izlet. Ne bi blo nč slabo, če bi še kdaj ponovili tole turo;)

četrtek, 12. junij 2008

Maraton Kranj-Jezersko

Za bejbe je bil prejšnji vikend maratonski vikend. Sobota tek, nedelja kolo, in če prištejemo dež, v katerem smo se kopali na poti na Jezersko, je za nami pravi mali triatlon.

Zabavno kolesarjenje v ogromni skupini kolesarjev, prijazen pozdrav očeta Rekreatura Zalokarja, spodbud ni manjkalo niti s strani mladih savskih kolesarskih upov, cilj, spust, na koncu pa zaslužen počitek na Glavnem trgu, kjer smo pojedli še zadnji šop banan in izpraznili klubski hladilnik.
Podrobnejši potopis tukaj, več slikovnega gradiva pa tukaj.

ponedeljek, 02. junij 2008

Trening #03


Kje smo bili včeraj?
Na Jezerskem.
Gremo naslednjo nedeljo še enkrat?
Gremo.
Torej, se vidimo na maratonu Kranj - Jezersko.