Familjarno na Štefanjo goro

Psiho-fizične posledice prežurane noči, ki so se v večinski del KŠK bejb ukoreninile ob zimprovizirani "proslavitvi" Marijinega vnebovzetja in se lenobno podile po njihovih telesih še dolgo v naslednji dan, so uspešno pristrigle njihov kolesarski zagon. Ker - zvesta svojim globokim ateističnim načelom - ob krščanskem prazniku nisem trkala s kozarci opojnih tekočin, me je ob četrtkovem prijaznem soncu močno zatresla kolesarska mrzlica. Po neusmešnem sprehodu skozi telefonski imenik se je kolesarska družba naslikala v očetovi podobi ...

Po službi sva zajahala kolesi in jo po mahnila preko Predoselj po simpatični makedamski poti do Preddvora. Raven kolovoz se je kmalu napel v strm klanec, ki naju je z ubijalskim naklonom mučil nekaj kilometrov. Čeprav je sprva povedla mladostniška zaletavost, je roditelj dokazal, da ga EMŠO še ni preveč načel in me v Možjanci elegantno prehitel. Enako elegantno je povedel tudi med adrenalinskim spustom s Štefanje gore. Na Krvavcu sem pomahala Mojci v sosednje višave, ponovno obrabila "bremze" s spustom v dolino in se ohladila ob močnem vetru, ki naju je spremljal skozi Cerklje do domačega gnezda.