Jezersko (mislim da 4)

Opomin pred suspenzom iz ekipe me je končno prpravu, da sem se tut sama spopadla z umetnostjo bloganja in ugotovila... da sploh ni težko!! skratka z MAJHNO zamudo sledi poročilo z mojega in pininega prvega vzpona na Jezersko, mislm da kakšne 14 dni nazaj, al pa je že več?

po pregledu planerja in daljšem brskanju po spominu lahko sedaj skoraj 99% rečem, da sva se na pot (v bistvu bi temu lahko rekli samo krajši vzpon) odpravili 17. julija (to je blo v sredo, če koga slučajno zanima). po divjanju iz ljubljane in rekordnem času v preoblačenju v kolesarsko opremo, sem pribrcala do pine.

s kebetove (rajš, sem napisala ulico, ker sem opazila, da vsi napišejo s kje začnejo. plus grozi mi že 2. opomin:)) sva se zapeljali mimo štadiona, čez rupo (zdej pa blage o ulcah), pri mojčini (pa ne tej naši) hiši sva se spustili pod viadukt in se dvignili na ilovko, se po polju zapeljali do brda, šli po poti okrog (ja, tam kjer gremo tečt) in zavili na enem odcepu proti preddvoru (to je šlo vse bolj po filingu, ampak sva dejansko zadeli pravega). od tam naprej pa mimo preddvorske trgovine, po klancu navzdol in končno levo proti jezerskemu. vsa tale uvodna pot je bila moja ideja, ker sem bila prepričana, da bo v hladni senci gozda lažje in malo manj vroče.

opis poti od tu naprej pa mislim, da zdej res vsi poznate. al se motm? no, pa sam mal za osvežitev spomina. s pino sva bli kar mal presenečeni, kako prijetno hladno je celo pot in da se klanec sploh ne vzpenja tako močno. razen zadnjega vzpona se nama je pot zdela prov super. no, valda zmaga obvezna pijača in dooooooooolg spust nazaj.

mislm, da sva bli na koncu prov ponosni sami nase (vsaj jest), ker sem že cela leta poslušala razna hvaljenja brata, fotra, prjatlov... o statistikah (povprečna hitrost, pa čas vožnje...) s kolesarjenja na jezersko. na žalost o najini statistiki ne morem čist nč povedat, ker jest števca nimam, sva pa res odlično izkoristili vroč popoldan!


torej one down many more to go...

Osvajanje Gorenjske:)

No evo...končno je tut vodja ekipe mal začela trenirat:)...zej bom pa nardila še mal veselja Pini in napisala poročilo:)

Ker je bil napovedan še en idealn dan za kolesarjenje, sva ga z Majo seveda izkoristli:)...najprej sva sicer računali da bi šli končno eno turo čez 100 km, sam sva nekak ugotovili, da mava mal premal časa oziroma le nisva tolk hitri:)...tko da sva se odločili za predlog članov moje družine in šli mal osvajat Gorenjsko:)

Skupni štart je bil spet na Jezerski cesti...pot naja je najprej vodila skoz Predoslje proti Kokrici tam pa sva zavili na cesto proti Golniku...tuki ni blo nč posebnga tko da sva bli zlo hitr v Seničnem, kjer naja je čakal prvi klanec, klanček...kokr za kerga:)...nama je kr šlo, sej je bil le prvi ta dan a ne:)...pol itak kr padeš v Križe pa Tržič, kjer sva pot nadaljevali proti Begunjam...in že je na vrsti drugi klanec, tega je mal več:)...ker sva bli obe prvič na tej cesti nisva vedli kaj naja čaka...moja mami je sicer rekla da je iz Tržiča ven takoj klanec, sam jst sm zastopla da ga je bl mal:)...no vseen se je splačal mal potrudt, ker naja je nato čakala taka lepa pot od Brezja pri Tržiču do Begunj...res lep razgled:)...iz Begunj pa naprej prot Lescam...čez gradbišče kjer sva imeli en blatn tuš:)...iz Lesc naprej proti Radovljici tam pa na cesto za Kropo...pred klancam v Lancovem sva imeli eno kratko pavzo za hrano in pijačo, nato pa sva tko k prej Cornya tut ta klanc kr pojedli:)...v Lipnici sva nato imeli dve možnosti...eno kr težko (če računamo da sva prevozili že 50 km:))...druga pa mal lažja...prva je bila pot čez Jamnik, druga pa skoz Podnart pa Naklo v Kranj...tuki se je vidla najina mladostna zaletavost in sva seveda šli čez Jamnik...časa sva imeli še dost tko da zakaj ne:)...pa še mogli sva pogledat če je res laži pridt na Jamnik iz Krope kot pa iz Besnce:)...in ja, je laži:)...če štartaš v Kropi lepo spočit:)...mi2 sva se pa vseen kr namatrali...pomoje se je že poznala utrujenost še od prejšne ture na Jezersko:)...ampak prišli sva na vrh...umes sva nardili pač mal pavzic pa je šlo:)...vsekakor se je pa splačal...k to kar naja je pa pol čakal je blo pa prov idealno za zaključek ture...tko da vsakmu priporočam kr lepo pot čez Jamnik:)...spet en super razgled pa kar je najbl sedl...klanc dol:)...tko da sva kr padli v Besnco, kjer se je moja pot končala...Maja pa je mogla prbrcat še do Jezerske ceste, kar sm jst nardila že zjutrej:)

Doma pa hitr špagete kuhat pa mal počit:)...uglavnm super tura...imeli sva povprečje 20 km/h...kilometrov je blo pa 73...tko da če ma kdo kdaj 4 ure časa pa ne ve, kaj bi delal z njimi, priporočam tole prov luštno turo:)

Jezersko 3

Opomba pred branjem: Naša vodja ekipe je končno organizirala zmenek med svojimi prstki in tipkovnico končno popravljenega računalnika ter razdevičila svojo blogersko dušo. Seveda prvič nikoli ni popolno, zato se je zataknilo pri tehničnem delu objave. Besedilo, poslano preko elektronskega goloba, tokrat na naše spletno stičišče pripenjam sama, ne dvomim pa, da bo naslednji post že povsem avtorski. Uživajte v branju! Pina

Torej...kje začet?:)
No kot vesta o Jezerskem govorimo že najdl...večini je že ratal it...enim pač še ne..a ne Mojca?:) (če rabš spremstvo te z Majo z veseljem pospremva k j res luštna tura:))
Današnji dan je biu pa idealn da greva mi2 z Majo..da Maja tut končn kolo sproba..najbol da kr zej povem da čist zažiga...hud kolo...huda čelada..rokavice...čista profesionalka:))...no jst sm si končn umislna kolesarske hlače in mislm da mi bo moja rit(ka:) še zelo hvaležna:)

Zej ne vem kuko j že tist a j u troje a u dvoje lepše...sam na kolesu je zihr tko da več ns je bolj je zabavn:)...zato j šu dons z nama Miha (aerobičar):)...no dobil smo se na jezerski cesti...mi2 z Miham že oba ogreta (on iz Šk. Loke jst seveda iz Bednce:)...no in smo šli:)))...ke do Hotemaž smo "dvakrat obrnl pedala pa smo bli tm" (citram Majo:)...pol se je pa počas začel:)...že čist na začetku smo srečal največ kolesarjev k so šli že domov...mislm a noben ne spi??:))...no v našo smer smo bli pa kr sami...al pa smo bli tko hitri da ns ni noben ujeu al pa clo prehitu:)))...uglavnm res luštna pot...skoz se mal dvigaš pa sploh ne veš:)...mal so nm sicer grozil eni oblaki tko da smo samo čakal kdaj bomo stuširani:)...no tistih 20 km smo kr pojedl:)...pol pa še kao un mal bl resn klanc k je biu pa tut đabe a ne:))...tko da smo po eni uri pa 23 minutah s povprečno hitrostjo mal čez 21 km/h pršli do jezera:)..jooooj...res je lepo gor a ne...sm Mojci poslala mms k ga pomoje spet ni dobila:)...no Miha je mislu da bo šu mal plavat:)...sam je pršu v vodo do stegnov pa se je premislu:))...pol smo mal jedl...klepetal...ker so pa oblaki še skoz strašil smo šli nazaj v dolino:)...dol je pa res letel a ne...mal ns je vetr jebov..sam čist luštn:)...tko da sva z Majo po 2 urah in 25 minutah vožne (brez časa pavze:)) s povprečno hitrostjo 25 km/h pršli nazaj na Jezersko cesto (Miha se je v Predosljah poslovil:))...mene je čakal še ene 20 min vožnje do rodne vasi to j blo pa to:))..luštn uglavnm:))..smo pa dost šopal kar pove moj povprečni pulz 152:))

No jutr pa novim zmagam naproti tko da greva z Majo mal šarmirat po Gorenjski:)))...jutr sporočim kje sva bili:)

Opomba po branju: Bravo Neža! :) Komaj čakamo naslednje poročilo.

Tour de Vinkov vrh

"... Noben hrib ni prestrm za nas, nobena tura predolga, nobena pripeka prevroča, nobena porcija čevapćičev prevelika in noben kozarec dovolj poln ..."

(iz kolesarskega manifesta KŠK bejb)

Petkovemu vročinskemu valu je članica KŠK bejb kljubovala na dolenjskem "kronometru". Z moškim spremstvom je odbrcala v vinorodno dolenjsko hribovje, kjer je poleg športnega duha intenzivno širila tudi (ne)kulturne horizonte.

Na sredinem sestanku je kljub aktivnemu prakticiranju Pininih diplomatskih sposobnosti prevladal moški glas z drznim predlogom: "Na pot odrinemo ob rani 6. uri." Ko so gorenjske gore obsijali prvi sončni žarki in so se ptice zaspano uglaševale na a1, so kranjski asfalt segrevale bliskovito vrteče se gume treh postavnih kolesarjev. Z odrezavim gibom so iz očesne votline izgnali še zadnje zaspančke in jutranjo kavo nadomestili z budnico v obliki enakomernega poganjanja kolesarskih pedal. Še preden so uspeli pomisliti na vabljivo posteljo, je idiličen gorenjski relief zamenjala urbana ljubljanska pokrajina. Mimo kolone puhtečih avtomobilov so elegantno odkolesarili proti jedru prestolnice, mimobežno pomahali starim kranjskim kolegom in se po nekaj brcih ustavili v Grosuplju. Cestna dela so jih zavedla in odpeljala na krajši izlet po slovenskem podeželju. Kljub izgubljenim kilometrom je stopnja energije ostala neomajno visoka. Vzpon na Krko zato ni bil pretežak, spust v dolino pa toliko bolj prijeten. Napisi na obcestnih tablah so odštevali kilometre skupaj s kolesarji, ki so se že nekaj čez 10. uro ustavili na zasluženem hladnem pivu (oz. jogurtu) na skoraj končni postaji v Žužemberku. Skok v ledeno Krko in nazaj na kolesarski sedež. Ciljna ravnina je s kombinacijo 41 stopinj in ubijalskega naklona zadnjega klanca na Vinkov vrh zadala usodni udarec, ki je prepotene in dehidrirane kolesarje izmučeno polegel pod senco krošenj okoliških margolan.

Po dvodnevni rehabilitaciji, ki je zaobjemala poležavanje na reški plaži, adrenalinsko igranje Človeka ne jezi se, turistično sprehajanje po Novem mestu in atraktivnih pokopališčih ter obvezno večerno grilanje z neskončnimi debatami, so kolesarji znova zajahali svoje jeklene konjičke in jo (danes) ob enako rani jutranji uri mahnili nazaj v gorenjski konec. Poznana pot je šla tokrat izpod nog še hitreje, kolesarski števec (ena od številnih aparatur na Bojanovi prepolni balanci) pa je na Pinino vidno presenečenje izpisal popolnoma enako število kilometrov! Medtem ko je Pina premišljevala o skrivnostih enako dolge vožnje v obe smeri, so se na domačem kaminu že spekli mamljivi ražnjiči, ki so pregnali velika filozofska vprašanja in postkolesarsko utrujenost ...

Kamniška Bistrica, part II

Ker nam je vodja ekipe v spremljavi potencialnih reporterskih peres pobegnila na kondicijske priprave na Pag, smo se sprijaznili z odsotnostjo pompozno napovedovanega poročila z nedeljskega izleta v Kamniško Bistrico. Da ne bodo bralci ostali brez želenega poročila, jih vabimo, da odkolesarijo na pobrateno stran Kolesarske sekcije KŠK, kjer jih pričakuje podrobna reportaža tajne poročevalke.


Za prihranjevanje odvečnega klikanja izsek iz jedra poročila:

"KŠK-jev predstavniški oktet se je ob (za nekatere) rani jutranji uri, opremljen s popolno kolesarsko opremo, zajetnimi bidoni vode in obveznim entuziazom, razposajeno zapodil proti Šenčurju, prikolesaril skozi Cerklje na Gorenjskem in odsopihal proti Šenturški gori. Prvi vzpon je razbremenil glasilke in obremenil predvsem pljuča, ki so z glasnim sopihanjem zamenjale živahno debato, odmevajočo med šestimi (ženskimi) udeleženkami izleta. A vrelec energije z vzponom ni usahnil. Zagnano smo se zagrizli v hribovito pot in se adrenalinsko spustili po razritem makedamskem kolovozu. Ko smo se med spustom v dolino že prijetno ohladili, nas je cesta razveselila z novim naklonom. A finalni klanec smo prestali brez težav. Izvir Kamniške Bistrice, ki se nam je kot fatamorgana prikazoval v prevrelih mislih, je potenciral našo voljo in višal število kolesnih obratov. Fatamorgano je kmalu razblinila prava podoba idiličnega izvira, zavitega v objem hladnih drevesnih senc. Časa za napajanje v estetiki narave ni bilo preveč. Kruljenje v želodcu in popoldanske obveznosti so nas priganjale nazaj v dolino oz. natančneje - za domačo jedilno mizo. Ob vrhuncu vročine smo odkolesarili proti startu. Energija se je kritično zmanjševala, mišice postajale vse bolj pekoče in vročinski šoki vse bolj neprizanesljivi. Kljub manjšim motivacijsko-tehničnim težavam je celotna ekipa uspešno prestala pot in tako skočila še stopničko više k visokemu avgustovskemu cilju!"

Novo virtualno kolo KŠK-jevih kolesarjev

Glas o naši kolesarski dejavnosti se razpleta po virtualni sferi. Po spletnih zapisih ženske polovice kašekajeve odprave se je blogerska aktivnost razširila na celotno ekipo in se materializirala na spletnem domovanju Kolesarske sekcije.

Pobeg v višave

Dopoldansko izmeno oddelala, domačim skuhala kosilo, se najedla makaronov, nato pa pred neznosno medblokovsko vročino pobegnila na Jezersko.

Odpravila sem se skupaj z Bojanom in Tadejem, sicer članoma ekipe KŠK fantje, se pa je ideja o kolesarskem izletu pri 35 stopinjah Celzija kljub vetrcu v laseh sprva zdela dokaj nesmiselna. Napaka. Kmalu nam je senco in blagodejen hlad dajala dolina Kokre, temperatura na cilju oz. pri Planšarskem jezeru je bila borih 24 stopinj, kar je bilo dovolj, da smo si čez ramena ogrnili, če ne celo do vratu zapeli, vetrovke. Navzgor porabljenih 95 minut, navzdol slabih 70, slabih 30 je šlo za menjavo počene zračnice, dobrih 30 pa za v miru popito pivo.

Glede počene zadeve – smola je bila tokrat na moji strani, vzrok okvare pa je bil risalni žebljiček, ki je nedolžno ležal na obali jezera, pod drevesom, na katerem je bil, sedaj samo še s tremi žebljički, pripet plakat za nedeljsko vaško veselico s Čuki. Nič ne de, Tadej je kolo hitro in suvereno spravil nazaj v vozno stanje, še enkrat se mu najlepše zahvaljujem, vse skupaj pa bi bilo seveda malo oteženo brez Bojanovega orodja in pa rezervne zračnice, ki jo ima prava KŠK bejba vedno s seboj. Da pa slučajno kdo ne bi bil prikrajšan za ˝šnelkurs˝ menjavanja zračnice, je poskrbel Bojan – posnetek reševanja krizne situacije sledi v kratkem.

Kamniška Bistrica v sliki in pričakovanju besede

"Še dobro, da so njihove spodnje okončine bolj aktivne od zgornjih sestričen," sem razmišljala ob rednem osveževanju našega kolesarskega bloga in svoje kritike usmerjala v Nežino pisateljsko lenobo. Čeprav smo vodji ekipe (z demokratičnim glasovanjem) štafetno predale virtualni svinčnik, da tokrat spiše nedeljsko poročilo, ubeseditev našega izleta na izvir Kamniške Bistrice še vedno zaman pričakujemo.

Ker verjamemo, da bo tudi ob začetku blogerske kariere enako vztrajna kot pri vzponu na Šenturško goro, v svojem postu obeležujem izlet zgolj s pripenjanjem slikovnega materiala, pisateljski del pa optimistično prepuščam Neži. Le pogumno! ;)

Kolesarstvo je lažje od pisanja, je prepričana vodja ekipe v ospredju

Končni cilj

Jamnik solo

Ker sem na ponedeljkovem treningu manjkala, sem se vzpona na Jamnik lotila včeraj. Do vrha mi je uspelo priti s pomočjo Nežine navigacije po telefonu in dvema nekajminutnima sestopoma in ker je bilo ravno po nevihti, je bila vidljivost odlična, tako da sem lahko uživala v razgledu, nekoliko manj pa sem uživala med spustom v Kropo, ker me je kljub vetrovki pošteno zeblo.

100tka

Šest kolesarjev KŠKjeve kolesarske sekcije se je v nedeljo s kolesi po kolesarski poti odpravilo na kolesarski izlet v Zgornjo Radovno, med njimi pa sva bili tudi dve kolesarski bejbi.

Pot je zgledala nekako takole:

Kranj (TŠC)-Podbrezje-Posavec-Begunje-Jesenice-Mojstrana-Zgornja Radovna-Bled-Radovljica-Posavec-Podbrezje-Kranj (TŠC) = nič več in nič manj kot 100 km.

Izlet je bil eden lepših, kar je seštevek sončnega vremena, super zelene narave, opazovanja paglavcev v jezeru Kreda, uživanja banan, kopanja v Blejskem jezeru, idealne družbe, kosilca na terasi neke blejske gostilne in zasluženem pivu ob koncu dneva. Čeprav me je že prvi malo večji vzpon (vzpon na Posavca) dokaj demotiviral, češ, če sem tako zadihana že na začetku, ali bom sploh zmogla preostalih 90 km, sem vztrajala do konca, po premaganem mojstranškem klancu pa sem postala nepremagljiva :)

Jamniški vzpon

Uradni nedeljski treningi lepšemu (a ne nežnejšemu) delu KŠK-jeve ekipe očitno niso usojeni. Medtem ko fantje pridno brcajo po Sloveniji, so nedelje pri marljivih dekletih redno podčrtane z neobhodnim delom. Čeprav ob koncu minulega tedna nismo bile ravno delavne, smo KŠK-jev trening v dolini Radovne nonšalantno zamenjale z aktivnim piknikovanjem, spopadanjem z mijavkajočimi posledicami vročice sobotne noči in lovljenjem sončnih žarkov na razgreti mivki.

Slaba vest nas je ovila šele pozno zvečer z bahavim poročilom s 100-kilometrskega treninga in mislijo na celodnevno prenajedanje. Po virtualnih kanalih je takoj zaplaval poziv: "Gremo na Jamnik". Realizacija je bila časovno oddaljena le nekaj ur ...

Sončno poletno jutro so štiri aktivna dekleta pozdravila v kolesarski opremi, z nogami na pedalih in športnim duhom. Z dviganjem jutranjega sonca se je dvigala tudi cesta, ki nas je preko Kranja vodila mimo Besnice, Nemilj in Podblice. Številke na tablah, ki so napovedovale strmino klancev, so se zaskrbljajoče višale, bidoni vztrajno praznili, mišice pa nas spominjale na že prevožene kilometre.

Medtem ko je Neža elegantno prikolesarila do zastavljnega cilja in sta jo Maja in Mojca vztrajno in (bolj ali manj) uspešno zasledovali, je Pina kot (glasna) senca sopihala na koncu. Pa vendar: z nezamenljivim razgledom in novim osvojenim vrhom smo bile na koncu nagrajene prav vse. Da ne omenjam niti sadne pogostije pri Neži ...

Mentalni fitnes

KŠK bejbe se dobro zavedamo resnice, ki preveva skrinjo z ljudsko modrostjo. Še posebej so nam ljubi tisti sloviti reki, ki slavijo moč volje in vztrajnosti, nujnosti muje (brez katere se še čevljev ne obuje) in dejstvo, da je vse v glavi. Čeprav pridno višamo števke na naših kolesarskih števcih in redno sopihamo v stmine, dobršen del naših predrekreaturnih priprav predstavljajo predvsem mentalni treningi.

Neumorno študiranje poti in sledenje trasi s prstom po zemljevidu, maratonsko kupovanje nove (in obvezno estetske) kolesarske opreme, skrbno načrtovanje postkolesarskih aktivnosti na samem Rekreaturu in premišljeno režiranje avdicij za spremljevalno ekipo so le nekatere od miselnih aktivnosti, ki okupirajo naše glave in jačanje nožnih mišic postavljajo na stranski tir.

"Zdrav duh v zdravem telesu", vzklikamo KŠK bejbe in obljubljamo, da se bomo v naslednjih mesecih posvečale predvsem drugemu delu našega neuradnega slogana.

Kako se je vse začelo ...

Začetek je bil sumljivo podoben stvarjenju sveta: najprej ni bilo nič. Potem je bil bumšakalaka in veliki bum in poletje in kao kok-sem-jest-debela-fak-jest-ne-grem-v-kopalke in potem se je vsak ponedeljek znova rodil zdrav duh v zdravem telesu (ki je do srede ponavadi že umrl, pogosto nasilne smrti - s predoziranjem čokolade) in šele nato je ob pobudi vodje kolesarske sekcije Kluba študentov Kranj vzniknila naivna ideja: prijavimo se na Rekreatur. 360 kilometrov kolesarjenja po Sloveniji? Džabe! (S čim so bili omamljeni naši možgani ob sprejetju te odločitve, še preiskujemo.)

360-kilometrska kalvarija je tako dobila 6 novih članic: tri (bodoče) kulturologinje, eno (bodočo) komunikologinjo, eno (bodočo) pravnico in eno (bodočo) novinarko. Sicer pa je mineštra šestih študentk z zvenečim imenom KŠK bejbe poleg pokrovitelja, ki se skriva v imenu, trenutno še v dogovarjanju za generalno sponzorstvo s Kliničnim centrom. Črnohumorno šalo na stran. ;)

Kaj pišejo o novih upih slovenskega ženskega kolesarjenja drugi? "Novo prijavljeni ekipi (apelirajo na ekipi KŠK bejbe in KŠK fantje, op. p.) sta med ostale ekipe vnesli nemir, saj ne vemo kaj bo odločalo o zmagovalcu: mladostna zaletavost ali zrele izkušnje. Vsekakor pričakujemo oster boj." (www.rekreatur.si)

5/6 članic ekipe KŠK bejbe in 2/5 članov ekipe KŠK fantje

Naj zaključim v prešernovsko zlajnanem slogu: Pričakujemo lahko ne samo boj, pač pa mesarsko klanje. (Ne, pillow fighta ne bo.)