Tour de Vinkov vrh

"... Noben hrib ni prestrm za nas, nobena tura predolga, nobena pripeka prevroča, nobena porcija čevapćičev prevelika in noben kozarec dovolj poln ..."

(iz kolesarskega manifesta KŠK bejb)

Petkovemu vročinskemu valu je članica KŠK bejb kljubovala na dolenjskem "kronometru". Z moškim spremstvom je odbrcala v vinorodno dolenjsko hribovje, kjer je poleg športnega duha intenzivno širila tudi (ne)kulturne horizonte.

Na sredinem sestanku je kljub aktivnemu prakticiranju Pininih diplomatskih sposobnosti prevladal moški glas z drznim predlogom: "Na pot odrinemo ob rani 6. uri." Ko so gorenjske gore obsijali prvi sončni žarki in so se ptice zaspano uglaševale na a1, so kranjski asfalt segrevale bliskovito vrteče se gume treh postavnih kolesarjev. Z odrezavim gibom so iz očesne votline izgnali še zadnje zaspančke in jutranjo kavo nadomestili z budnico v obliki enakomernega poganjanja kolesarskih pedal. Še preden so uspeli pomisliti na vabljivo posteljo, je idiličen gorenjski relief zamenjala urbana ljubljanska pokrajina. Mimo kolone puhtečih avtomobilov so elegantno odkolesarili proti jedru prestolnice, mimobežno pomahali starim kranjskim kolegom in se po nekaj brcih ustavili v Grosuplju. Cestna dela so jih zavedla in odpeljala na krajši izlet po slovenskem podeželju. Kljub izgubljenim kilometrom je stopnja energije ostala neomajno visoka. Vzpon na Krko zato ni bil pretežak, spust v dolino pa toliko bolj prijeten. Napisi na obcestnih tablah so odštevali kilometre skupaj s kolesarji, ki so se že nekaj čez 10. uro ustavili na zasluženem hladnem pivu (oz. jogurtu) na skoraj končni postaji v Žužemberku. Skok v ledeno Krko in nazaj na kolesarski sedež. Ciljna ravnina je s kombinacijo 41 stopinj in ubijalskega naklona zadnjega klanca na Vinkov vrh zadala usodni udarec, ki je prepotene in dehidrirane kolesarje izmučeno polegel pod senco krošenj okoliških margolan.

Po dvodnevni rehabilitaciji, ki je zaobjemala poležavanje na reški plaži, adrenalinsko igranje Človeka ne jezi se, turistično sprehajanje po Novem mestu in atraktivnih pokopališčih ter obvezno večerno grilanje z neskončnimi debatami, so kolesarji znova zajahali svoje jeklene konjičke in jo (danes) ob enako rani jutranji uri mahnili nazaj v gorenjski konec. Poznana pot je šla tokrat izpod nog še hitreje, kolesarski števec (ena od številnih aparatur na Bojanovi prepolni balanci) pa je na Pinino vidno presenečenje izpisal popolnoma enako število kilometrov! Medtem ko je Pina premišljevala o skrivnostih enako dolge vožnje v obe smeri, so se na domačem kaminu že spekli mamljivi ražnjiči, ki so pregnali velika filozofska vprašanja in postkolesarsko utrujenost ...