60-kilometrsko traso po Podravski regiji smo zvozile v bejbastem slogu: prehitevale po levi, lahkotno premagovale klance, razkazovale veteranska meča, pri Justini zavile levo, levo, se v zadnjem bifeju ustavile na špricerju, nato pa s kolesi poletele proti pristajalni stezi v Moškanjcih.
Iz šotora je (menda) dišalo po Poli, ki so jo pripravili na 101 način (okej, na tri), razredničarka Ela pa je za vse lakomlačne poskrbela s Poli bombetami. Hvala, tršica! ;)Ker smo si zaslužile še sladico, smo na Trojanah hlastno zagrizle v krofe. Neža je zatrdila, da je bila celo tako pridna, da si je zaslužila štiri krofe, za nagrado ob morebitni njihovi konzumaciji na trojanski postojanki pa so ji bili fantje (konkretneje, Andraž) pripravljeni ponuditi še štiri zapovrh. Kot vodja ekipe ima pravico do veta, pa si je potem premislila in nas razočarala z uprizoritvijo zgolj 1,5-pojedenega krofa. Škoda in sreča za moj avto obenem, ker mi ni bilo treba pospravljati morebitne krofaste postdepresije po interiorju limuzine.
Konkretnejši podatki na neuradni strani kolesarske sekcije, fotoreportaža pa tukaj.
