1. DAN ali KAKO ZAKOMPLICIRATI POT V LJUBLJANO
Babičino prigovarjanje, naj ju z dedijem vendarle enkrat obiščem, pomanjkanje denarja, visoke cene bencina in želja po še kakšnem dnevu na morju, so v moji glavi izoblikovale popoln načrt, kako združiti vse želje - torej s kolesom na morje!!
Prvoten načrt o 185km dolgi turi do Poreča, je zamenjala bolj realistična izbira (predvsem zaradi paničarjenja moje mame) z vmesno vožnjo z vlakom iz Ljubljane do Kopra. Presenečena nad temo (sonce je v torek vzšlo ob natanko 5.59), sem že ob petih (no, v bistvu z rahlo zamudo - torej 15 čez pet) odkolesarila proti Ljubljani. No, in vožnja do tja se je izkazala za daleč najbolj adrenalinsko. Naredila sem "skromnih" 50km, porabila več kot dve uri, komaj ubežala razjarjenemu buldogu, približno 3x zgrešila pot (če je bla pa megla!!), zapeljala na nešteto dvorišč in slepih ulic in na koncu seveda zamudila vlak! Pa nič zato. Po drugi zgrešeni poti me je vse skupaj začelo že zabavati in sem torej že dobro ogreta končno pribrcala na železniško. Posledično sem imela dobro uro in pol do naslednjega vlaka in torej čas, da sem se lotila branja zadnjega Harrya (ja, tudi 700 strani debelo knjigo sem vozila sabo, da ne omenjam vse ostale krame:)) Na vlaku sem naletela na "prijetno" gospo s Celja, ki se ni zmenila za moje poskuse branja in me tako cele tri ure kratkočasila s svojimi hobiji, najnovejšimi oddajami, njeno družino...
V Koper smo prispeli z rahlo zamudo (ob 12:10), zato sem jo kar najhitreje mahnila do Izole, tam pa našla kolesarsko pot do Portoroža, ki je speljana po poti stare železnice Poreč-Trst in vključuje nekaj lepih razgledov, prijetnih spustov in vožnjo skozi dva stara železniška tunela. Prijetno presenečena nad lepotami slovenske obale, sem kar padla v Portorož, od tam nadaljevala pot skozi Sečo, mimo Parecaga, do Sečovelj in čez mejo (tu menda obstaja tudi na novo asfaltirana kolesarska pot mimo solin, ampak je nisem našla). Nasmehi carinikov in nasvet, naj se rajši spočijem in malo popijem, so prišli še kako prav, saj klanec z mejnega prehoda Sečovlje do Umaga ob pol dveh popoldne, na vroč in dokaj soparen poletni dan, ni ravno mačji kašelj. Pa je šlo, sicer počasi, vendar kar hitro.
Na vrhu sem zavila desno na staro cesto in se mimo vasi Marije na Krasu in Kmetov zapeljala v Umag. Tu sem še pred starim delom zavila levo proti Novi gradu in nadaljevala pot po žgočem soncu. Malo pred tretjo sem prispela pred trgovino avtokampa Sirena, naredila kratko pavzo (malo obujala spomine) in se nato zagnala v rahel klanec, kateremu je sledil spust in prečkanje reke Mirne. Rajši kot za vzpon do Tara (dokaj neprijetno je voziti v hrib po ovinkasti cesti, pri čemer te nenehno prehitevajo avtokamp prikolice, kjer nikoli ne veš, ali se boš moral umakniti s ceste ali jim bo zneslo varno zapeljati mimo), sem se odločila, da zavijem desno in pot nadaljujem skozi kamp Lanterna. Mislim da mi je teh zadnjih nekaj km vzelo še največ časa, predvsem zaradi nekajkratne nošnje kolesa na ramenih in vijuganju med turisti (še sreča da imam zvonec!).
Okrog 15 do štirih sem že stala pred znano prikolico v Solarisu in stekla v osvežujoče morje.
Vsega skupaj (če štejem tudi tistih 50km do Ljubljane) sem naredila 112,73km, porabila 5h 39min in19s za vožnjo, s povprečno hitrostjo 19,93km/h (ja no, glih nov števec imam, pa so me vse te funkcije čisto navdušile:)
Prvoten načrt o 185km dolgi turi do Poreča, je zamenjala bolj realistična izbira (predvsem zaradi paničarjenja moje mame) z vmesno vožnjo z vlakom iz Ljubljane do Kopra. Presenečena nad temo (sonce je v torek vzšlo ob natanko 5.59), sem že ob petih (no, v bistvu z rahlo zamudo - torej 15 čez pet) odkolesarila proti Ljubljani. No, in vožnja do tja se je izkazala za daleč najbolj adrenalinsko. Naredila sem "skromnih" 50km, porabila več kot dve uri, komaj ubežala razjarjenemu buldogu, približno 3x zgrešila pot (če je bla pa megla!!), zapeljala na nešteto dvorišč in slepih ulic in na koncu seveda zamudila vlak! Pa nič zato. Po drugi zgrešeni poti me je vse skupaj začelo že zabavati in sem torej že dobro ogreta končno pribrcala na železniško. Posledično sem imela dobro uro in pol do naslednjega vlaka in torej čas, da sem se lotila branja zadnjega Harrya (ja, tudi 700 strani debelo knjigo sem vozila sabo, da ne omenjam vse ostale krame:)) Na vlaku sem naletela na "prijetno" gospo s Celja, ki se ni zmenila za moje poskuse branja in me tako cele tri ure kratkočasila s svojimi hobiji, najnovejšimi oddajami, njeno družino...
V Koper smo prispeli z rahlo zamudo (ob 12:10), zato sem jo kar najhitreje mahnila do Izole, tam pa našla kolesarsko pot do Portoroža, ki je speljana po poti stare železnice Poreč-Trst in vključuje nekaj lepih razgledov, prijetnih spustov in vožnjo skozi dva stara železniška tunela. Prijetno presenečena nad lepotami slovenske obale, sem kar padla v Portorož, od tam nadaljevala pot skozi Sečo, mimo Parecaga, do Sečovelj in čez mejo (tu menda obstaja tudi na novo asfaltirana kolesarska pot mimo solin, ampak je nisem našla). Nasmehi carinikov in nasvet, naj se rajši spočijem in malo popijem, so prišli še kako prav, saj klanec z mejnega prehoda Sečovlje do Umaga ob pol dveh popoldne, na vroč in dokaj soparen poletni dan, ni ravno mačji kašelj. Pa je šlo, sicer počasi, vendar kar hitro.Na vrhu sem zavila desno na staro cesto in se mimo vasi Marije na Krasu in Kmetov zapeljala v Umag. Tu sem še pred starim delom zavila levo proti Novi gradu in nadaljevala pot po žgočem soncu. Malo pred tretjo sem prispela pred trgovino avtokampa Sirena, naredila kratko pavzo (malo obujala spomine) in se nato zagnala v rahel klanec, kateremu je sledil spust in prečkanje reke Mirne. Rajši kot za vzpon do Tara (dokaj neprijetno je voziti v hrib po ovinkasti cesti, pri čemer te nenehno prehitevajo avtokamp prikolice, kjer nikoli ne veš, ali se boš moral umakniti s ceste ali jim bo zneslo varno zapeljati mimo), sem se odločila, da zavijem desno in pot nadaljujem skozi kamp Lanterna. Mislim da mi je teh zadnjih nekaj km vzelo še največ časa, predvsem zaradi nekajkratne nošnje kolesa na ramenih in vijuganju med turisti (še sreča da imam zvonec!).
Okrog 15 do štirih sem že stala pred znano prikolico v Solarisu in stekla v osvežujoče morje.Vsega skupaj (če štejem tudi tistih 50km do Ljubljane) sem naredila 112,73km, porabila 5h 39min in19s za vožnjo, s povprečno hitrostjo 19,93km/h (ja no, glih nov števec imam, pa so me vse te funkcije čisto navdušile:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar