KŠK bejbe

3. tradicionalni tek pobratenih mest - Ptuj

2009-06-29T12:24:00.003+02:00

Če smo Ptuj še nedavno poznale bolj slabo, smo ga po nabiranju številnih krogov po mestnih uličicah in trgih minulo soboto zagotovo spoznale nekoliko bolj.

Ker je šlo za mednarodni tek, smo kilometre nabirale skupaj s preostalimi 72 tekači iz Makedonije, Slovaške, Francije, Nemčije, Hrvaške, Madžarske in seveda Slovenije; skupaj smo torej tvorili 19 štiričlanskih ekip.

Skupni izkupiček:
- 4 KŠK bejbe
- 8 ur teka
- 61 krogov ali
- 76,25 km
- cca. 19km/bejbo.

Mini foto reportažo pa najdete tukaj.

End wi ar bek in d gejm

2009-06-22T08:31:00.013+02:00

O ja, pa še kako. In kaj je novega pri nas?

vse smo eno leto starejše in zato toliko bolj fejst :)
ker smo fejst, nas najdete tudi na fejstbuk u
uspešno uvrščene na štartno listo Rekreatura 2009
poleg Kolesarske, smo sedaj članice tudi Tekaške sekcije KŠK
za Nežo smo navijale na 1. kolesarskem vzponu na Jošta
tečemo tudi po ulicah Kranja
v dokaz, da lani ni šlo le za muho enodnevnico, smo DM tek za ženske pretekle še enkrat
za nami je 1. uradni trening Kolesarske sekcije KŠK v 2009 (rekordna udeležba: 21)
...

In kje nas lahko najdete v prvih poletnih dneh?
Seveda kjerkoli v bližnji in širši okolici Kranja, kjer bomo potiskale pedala ali bile tekaško razpoložene, 27. 6. celo na Ptuju, kjer bomo neprekinjeno tekle 8 ur,na kakem mivkastem igrišču za odbojko, pa tudi na teniškem, mahale pa vam bomo z vrhov okoliških hribov. In ja, v večernih urah na kulturnih in predvsem družabnih dogodkih vsepovsod naokrog.
Se vidimo...

Rekreatur 2008 (21.-24. 8.)

2008-08-30T10:45:00.007+02:00

Rekreatur je v tem letu postal naš najpomembnejši dogodek v kolesarski karieri – to vam bodo zagotovo potrdili naši prijatelji in znanci, ki so bili celo leto primorani poslušati naše zgodbe in peripetije s prvega ekipnega kolesarjenja po Sloveniji. Veliko o tem, kako fino smo se imeli lansko leto, pove že dejstvo, da smo si »sedeže« za letošnjo maratonsko preizkušnjo zagotovili že nekaj minut po odprtju prijav.

Kot obljubljeno, smo razširili ekipi KŠK bejb in KŠK fantov na 8 članov – zahtevno avdicijo so preživeli Ranka, Manca, Mateja, Dane, Miha, Samotu pa smo malce pogledali skozi prste, ker si je precej izkušenj z Rekreaturom nabral že lansko leto kot spremljevalec.

Začetno vznemirjenje je bilo čutiti že na vlaku za Črnomelj, kjer smo z megafonom (ki je čisto mimogrede enostavno a-must-have na Rekreaturu) zabavali ostale potnike, to pa se je nato stopnjevalo vse do Kanižarice, kjer je bil tudi uradni štart 3. Rekreatura. Pred restavracijo Štajdohar se je trla mavrica kolesarskih dresev, spremljevalnih vozil in oranžnih baretk: sami znani obrazi, stiski rok in kramljanje. Že v tem se kaže, da Rekreatur ni zgolj kolesarjenje, ampak predvsem druženje na kolesu.

Lepo četrtkovo popoldne je bilo namenjenu prologu po okolici Črnomlja. Enourna pokušina trase na kolesu se je zaključila z okušanjem vin, uradno zaprisego, nastopom belokranjske folklore in premiero nove uradne himne Rekreatura. Neformalno druženje se je nato izpred restavracije preselilo v dijaški dom, kjer smo ob dveh ponoči z motoristi vadili rock'n'roll obrate, Mojci čestitali za 19. rojstni dan in se (še) neutrudljivih lic na ves glas smejali.

Malce manj neutrudni smo bili čez 6 ur na štartu v Kanižarici, kjer se je tokrat začelo zares. Prva etapa je bila dolga 124 kilometrov, skupno pa je imela 1652 m vzponov, iz Črnomlja je vodila skozi Semič, Novo mesto, Šentjernej, Rako, Krško, Senovo, Podsredo do Podčetrtka. Spomnim se, da je zjutraj Manca, še pred našim štartom, dejala, da ima slab občutek, da se bo danes nekaj zgodilo. Njen šesti čut se je izkazal za resničnega že po nekaj dvajsetih kilometrov, ko smo bile neposredne priče prometni nesreči. Dekle v rdečem cliotu je ob prehitevanju naše karavane prepozno ugledala zavirajoči avto pred seboj, zato je z vso silo treščila vanj, avto pa je nato obrnilo pravokotno na cesto in se ustavilo dva metra pred vodjo naše ekipe, Nežo. K sreči je bila poškodovana samo pločevina, se pa človeku ob tem nehote v mislih vedno pojavijo črni scenariji, kaj vse bi se še lahko zgodilo. Pretresene smo vrtele pedala do kontrolne točke v Šentjerneju, kjer smo se doživetega razbremenile s slikanjem ob šentjernejskem petelinu. Fantje so nas že prvi dan preimenovali v kure, zato se je spodobilo slikati zraven vrhovne vodje.

Kolesarska trasa je bila speljana po poteh Kozjanskega regijskega parka: skozi Krško, Senovo in Koprivnico smo se spustili proti Podsredi, kjer nas je že drugič tisti dan stisnilo. »Počasi, počasi,« se je slišalo, nakar je po rokah, ki so pritiskale na zavore, zagomazelo. Na razbeljenem asfaltu je ležalo telo Vike, kolesarke Calvic, ki je v spustu padla. »Pa ne spet Calvice ...«

Prejšnja razposajenost s kontrolnih točk se je nekoliko polegla, na obrazih ekip se je zarisala zaskrbljenost. Zaradi čakanja na rešilec je žirija odločila, da se bo čas meril samo do druge kontrolne točke, pot pa po nekoliko spremenjeni trasi vseeno počasi in varno vodila do cilja.

Ko smo že mislili, da smo danes doživeli vse, nas na cilju v Aqualuni pri mljaskanju enolončnice vrže s stola novica, da nimamo prenočišča. Po lobiranju Špele in Anje smo si postelje nato zagotovili v Rogaški Slatini, ki je zaradi oddaljenosti zahtevala nekaj logističnih težav (situacija: en kombi, 18 ljudi in preveč prtljage). Noč je bila prekratka, da bi stkali strategijo za osvojitev povprečja – po prologu in končani prvi etapi se je namreč izkazalo, da smo oboji prehitri od povprečja; zanimivo, situacija pri dekletih je bila lansko leto ravno obratna.

Najmanj obetavna je bila vremenska napoved za sobotno drugo etapo. Pričeli smo jo v Podčetrtku, nadaljevali skozi Gorico, Sevnico, Radeče, Hrastnik, gorski cilj je bil na Podmeji, končala pa (naj bi) se je v Žalcu. Njena dolžina je bila 115 kilometrov, skupnih vzponov je bilo 1485 m.

Tisti dan jo je skupil Miha, ko se je zaradi tovornjaka stresel na makadamu. Še dobro, da je spremljevalna ekipa že tako rutinirana, da takoj zna oskrbeti bojne rane. (In še dobro, da je ženska ekipa tako vešča v gospodinjskih opravilih, da zna krpati tudi drese.)

Če smo na sevniškem gradu še optimistično upali na ugodne vremenske razmere do cilja, so se naša upanja začela razblinjati v vzponu na Podmejo. Nevihta je bila neizogibna. Luč na nebu je postajala vedno bolj motna, vse je postalo prepredeno s temnomodro, skorajda črnimi, oblaki, zadihane kolesarje pa je nazaj v dolino potiskal mrzel veter s pršičem. Temačna scenografija se je razbesnela samo nekaj minutk po tem, ko je skoraj vsa ženska ekipa prispela na 724 metrov visok cilj. Močan dež je do obisti namočil Elo in Jasno, pa tudi vse KŠK-jeve fante, ki so se takrat zaradi taktike »levo levo« šele vzpenjali. Nato je udarila še toča.

Tisti, ki smo bili na varnem, toplem in suhem v gostilni, smo od časa do časa samo nemo odstirali zavese in iskali znane obraze prispelih kolesarjev. Takrat nisi bil več pomemben, čigav si – vsi smo pomagali drug drugemu, s suhimi oblačili, brisačami, tudi z janževci, če je bilo treba.

Ko je bila cela Rekreaturova posadka zbrana na Podmeji, so povedali, da je etapa prekinjena in da je gorski cilj tudi uradni cilj druge etape. V Žalec se zaradi dežja, ki še vedno ni ponehal, in spolzkega cestišča ni bilo varno spuščati s kolesom. S skupnimi močmi – vseh 24 ekip je takrat zares postala ena sama – smo se nato zvozili v dolino; najprej kolesarji, nato pa tudi kolesa.

Rezultati tisti dan zares niso bili več tako pomembni, pa vendarle: fantje so imeli srečo v nesreči: ravno zaradi vedritve so samo za nekaj sekund zgrešili povprečje, dekleta pa smo bila tako ali tako neulovljiva, že s kakšno uro prednosti pred povprečjem.

Vreme se čez noč ni kaj bistveno spremenilo: v nedeljo zjutraj nas je zmrazilo oblačno nebo in dež, zaradi česar je bil štart prestavljen za pol ure. Zadnja etapa je bila še najbolj prizanesljiva s klanci, imeli smo »le« 1128 m vzponov, prevozili smo 112 kilometrov. Iz Žalca je trasa vodila skozi Polzelo, Vransko, Trojane, do Moravč, Radomelj, Komende, skozi Preddvor do cilja v Kranju.

Že tradicionalno smo imele največ težav z navigacijo ravno pri tretji etapi. Nekajkrat smo zašle, zgrešile odcep, a se po preučitvi karte ali srečanju z ostalimi ekipami nato spet kmalu našle.

Veste, zakaj je tretja etapa vedno najslajša? Ker se pelješ domov. Priznam, da se tudi bolečine zmanjšajo: zadnjica te ne boli več tako zelo, noge pa postajajo vedno bolj peresno lahke.
Ko se pelješ skozi Cerklje, Preddvor, Primskovo, si že zmagal. S fanti smo se združili na Primskovem, nato pa skupaj zmagoslavno zapeljali v cilj, pot s teles pa sprali na tradicionalni skupni prhi v vodnjaku.

Po 360 kilometrih v nogah poražencev ni.

Ker so fantje čakali na svoje »kure«, so bili prepočasni, in tako končali na 12. mestu, KŠK bejbe pa smo bile veliko prehitre in zato končale na 19. mestu. Pa vendarle je bolj kot umestitev na Glavnem trgu v Kranju odmevala nagrada za najbolj simpatično ekipo – ja, najbolj simpatične kolesarke smo bile ravno me. Opazke so takrat stran vrgli celo fantje in se nam javno poklonili.
Kljub temu, da je na Rekreaturu bolj kot tekmovalnost pomembno druženje in zabava, se človeška nrav ne more upreti prenaglemu sklepanju in omalovaževanju. Klancev je bilo letos res več kot lani, pa vendarle to ni bil tako pretiran zalogaj, da ga KŠK fantje in KŠK bejbe ne bi zmogli. Na tretji etapi smo pri Moravčah zaradi slabih označb KŠK bejbe zgrešile pravo pot in morda zato imele kak višinski meter manj, a vseeno smo traso prevozile pošteno in popolnoma z lastnimi močmi. Da bi goljufali, niti nismo imeli možnosti: naš kombi je imel 9 sedežev, na katerih je bilo komaj dovolj prostora za prtljago 18 ljudi, kaj šele, da bi kam lahko spravili kolesa.

Tudi letošnji Rekreatur je bila nepozabna, zanimiva, a težka preizkušnja. Kljub grenkemu priokusu, ki so ga pustile govorice po Rekreaturu, srčno upamo, da se srečamo tudi naslednje leto!

Naj se Rekreatur 2008 začne!

2008-08-21T08:19:00.002+02:00

Čez slabo uro s kolesi štartamo... iz Kranja, da bi nato lahko ujeli vlak iz Ljubljane do Črnomlja. Ogrevanje koles na Gorenjskem se nam bo prav gotovo poznalo pri popoldanski vožnji po Beli krajini, kjer bomo ob 17h ali kakšno minuto čez štartali zares. Gre za štart prologa Rekreatura 2008.

Možjanca, Možjanca, Možjan.., Možjančica

2008-08-19T17:25:00.003+02:00

Če se mi je še lani zdel mini vzpon na Možjanco kar zajeten kolesarski zalogaj, je od včeraj popolnoma drugače - zvozila zadevo brez težav, zraven pa je tekla debata z vaškimi ati, kje se dobijo robide in kod bo treba čimprej pograbit seno :)

Vzpon na Mangart

2008-08-15T14:51:00.003+02:00

Enajsterica se z avtomobili, naloženimi s kolesi, odpravi v Kr. Goro. Dva štartala uro pred ostalimi, da bi pred vzponom na najvišji slovenski prelaz osvojila še Vršič. Ostali se odpravimo mimo Podkorena do Trbiža in naprej proti Predelu. Do Rabeljskega jezera z Elo uživava v spremstvu kašakajeve karavane, nakar se odcepiva, da bi šli naprej po poti, ki sva si jo začrtali za ta dan kot alternativo napornemu dvanajstkilometrskemu vzponu.

Ob jezeru gor in dol, do Trbiža na veselico v čast Marijinega vnebovzetja, iščoč odcep za Tromejo po kolesarski stezi proti Avstriji, sprememba načrtov oz. zgrešen odcep in pristanek v Sloveniji (brez obiska Avstrije), pade odločitev za ogled planiške velikanke, dobro razpoloženi se lotiva še Tamarja, makedamsko vzpenjanje v osrednje območje Triglavskega narodnega parka, sladkanje s piškoti pod slapom Nadiža, šestkilometrski spust, ledena kava v centru Kr. Gore, kot izkupiček nekaj "braon boje" in 80 km in nenazadnje snidenje na izhodiščni točki z deveterico, ki bo o vzponu na Mangart znala povedati kaj več; jaz pa o njem le toliko.

našla še nekaj fotk:

Trening #09

2008-08-13T19:16:00.007+02:00

Vreme je bilo idealno (med kolesarjenjem oblačno, za časa kopanja prijetno sončno), trasa pa super lepa - najbolj zadovoljni smo bili med spustom s Soriške planine v Bohinjsko Bistrico; in ja, spusti so ponavadi zakon, ampak ta je bil pa oh in sploh mega.

Sklepni misli po 125 km: 9. nedeljski kolesarski izlet je bil top. Bohinj je top!

Vzpon na Vršič

2008-07-29T01:41:00.005+02:00

Lagale bi, če bi rekle, da KŠK bejbe nimajo nič s tem, da so izleti kolesarske sekcije vedno bolj obiskani. (No, okej, bi. Ampak, a se ne sliši kul?)

To nedeljo nas je na Vršič sopihalo 13; punce smo bile tokrat v manjšini, vendar zato nič deprivilegirane: klanec se je iz Kranjske gore tudi za nas enako strmo vzpenjal vse do 24. serpentine, ko smo naše mišice potolažile s počitkom v planinski koči. Pa ne za dolgo - mrrrraz na 1611 m. n. v. nas je kaj hitro pregnal nazaj v dolino.

Med včerajšnjimi novinci smo uzrle tudi Manco, ki se kani pridružiti naši Rekreaturovi ekipi.
Njeno kvalificiranost smo preverile na vrsti testov, ki jih je vse uspešno opravila. Spodaj podajamo analizo ene izmed najtežjih preizkušenj, ki se imenuje: "Glej smreko." Gre za variacijo "top gun" pogleda iz serije Logarska dolina, s primesmi Laibachove Life is Life.

Logarska dolina v sliki (in nekaj besedah)

2008-07-24T12:40:00.015+02:00

Poročila s tridnevnega potepanja po Logarski dolini ste bržkone prebrali že na blogu kolesarske sekcije, dekleta pa bomo tokrat raje poskrbela za vizualno stimulacijo.

KŠK bejbe v 5/6 zasedbi. In Andraž.

Brzdale smo se, da nismo prekoračile omejitve. (Nagradno vprašanje: kaj je na tem prometnem znaku čudnega?:))

Pred domačijo.

Život je težak.

Na fotošutingu za Slovenia's Next Top Model.

Naš najljubši film je Top Gun.

Premagali Pavličevo sedlo!

Ja, kje pa si?

Ko po dežju posije sonce...

2008-06-19T18:45:00.000+02:00

Danes sem bila s kolesom na Bledu. Bilo je zelo lepo.

Maraton Franja ali Andraževo in Mojčino zaporedje nesrečnih prigod

2008-06-16T01:58:00.003+02:00

Kje naj sploh začnem? Včeraj sva z Andražem (KŠK fantje) kot edina delegata Kluba študentov Kranj doživljala Franjo v vsej svoji veličini. Še preden bi nama sploh uspelo zajahati bicikle, sva imela že poln kufr težav. Najprej je Andraž doma pozabil čelado, zato sva se morala iz obličja cerkljanskih dobrav še enkrat zapeljati do blatnega Struževa. Ko sva končno prispela v BTC City, kjer je bil tudi pričetek Malega maratona Franja, nama nekako ni uspelo namontirati mojega kolesa, oziroma zavor pri sprednjem kolesu. Medtem sva nekako še odtrgala žico števca. Po dobrohotnem nasvetu enega izmed udeležencev na štartni črti sva se nekaj minut pred začetkom maratona napotila po strokovno pomoč k serviserju, ki je ugotovil, da je zavora počena, da je ne more popraviti in da tako ne morem nadaljevati poti. Žal.

Ker sva še mlada in neumna (in neposlušna), sva zavoro samo odtegnila, da ni ves čas zadrževala gume, in se odpravila na štartno pozicijo. Bom pač vozila brez sprednje zavore. In števca. Zaprto ljubljansko središče in ceste so nama dale priložnost, da sva izvedla nekaj mini pobegov v skoraj tisočpetstoglavi množici kolesarjev in si pridobila nekaj prednosti pri prečkanju uradnega štarta, ki je bil v 11 kilometrov oddaljeni Dobrovi. Čeprav je Mali maraton Franja krajša različica originalnega maratona Franja, ki ga danes priporočajo dobro pripravljenim kolesarjem, tudi 97-kilometrska različica ni nič kaj bolj uvidevnejša za rekreativce - vsaj če se držite preveč spredaj. Kar se profila tiče, se na 27. kilometru trasa dvigne v 8-kilometrski klanec, ki ima povprečen naklon 5%, največjega pa 9%. Nič kaj pretirano zahtevnega, vendar odlično za razredčevanje strnjene kolone. Pozabite sicer na polimaratonsko stopanje s koles, tule se med prvimi »goni do konca« in nič kaj rekreativno.

V Suhem dolu nas je čakala prva okrepčevalna postaja, z njo pa župa! Ne juha, bila je zares domača goveja župa. Misleč, da je čaj, sem hitro nagnila, da bi potešila žejo, a še preden bi vso vsebino uspela skonzumirati, odvrgla skodelico in se raje okrepčala z vodo. Resno, župa? Še tenstan krompir in solato, pa imamo nedeljsko kosilo!

Ob spuščanju v Lučine sem imela seveda nemalo problemov s polaganjem ovinkov, nekajkrat sem imela občutek, da bom zletela z ovinka, saj sem se lahko ustavljala zgolj z zadnjo zavoro. V Gorenji vasi se proga zopet priključi Veliki Franji in poteka skupaj z njo po enaki časovnici ter progi do cilja v BTC City. Iz Poljan se je pot jako hitro (s kakih 38-40km/h) vila v že skoraj domačo Škofjo Loko, kjer nas je na 61. kilometru čakala druga okrepčevalna postaja, tokrat brez župe. Nasvet tedna: VEDNO NAPOLNITE BIDON! (Ne z župo, seveda.) Ker lahko se vam zgodi, da boste do naslednje okrepčevalne postaje že fatamorganizirali in se vam bo zadnji kilometer do okrepčevalne postaje na 79. kilometru zdel neskončno dolg. Na domačem teritoriju: skozi Vodice in Tacen je šlo – nasprotno od pričakovanega – ne hitreje, ampak počasneje. Ritem sem ponovno v floti kolesarjev začela pospeševati na Dunajski cesti, ko si od daleč že lahko čutil vzdušje ob cilju. In potem končno: CILJ. In makaroni in voda in sladoled in MEDALJA. Slab začetek, dober konec, pravijo. Se strinjava.

Maraton Franja je rekreativno-tekmovalna prireditev: to pomeni, da tistim v prvih vrstah težko lahko rečeš rekreativec, tistim v zadnjih pa težko tekmovalec. Zagotovo je posebno doživetje, ko se skupaj v več kot tisoččeladni množici pelješ skozi Čopovo ulico, voziš po nasprotnem pasu Slovenske ceste, grizeš v Vrzdenec in adrenalinsko pritiskaš na pedala v Poljanski dolini. Po drugi strani je tudi pot grdih padcev, rešilcev, počenih gum in izčrpanosti. In je eno posebno vzdušje, ki ga je z besedami nemogoče tako dobro opisati, kot ga je lahko čutiti. In to mislim dobesedno. Geli za »sitzenprobleme« v darilnem paketu niso brez razloga.

Letos je Mali maraton Franjo prevozilo 1272 moških in 173 žensk. Naj ob tem skromno pripomniva, da sva barve KaŠeKaja kar dobro branila: s povprečno malce pod 30km/h sva se uvrstila v prvo tretjino skupnih rezultatov v moški in ženski kategoriji.

Naslednje leto pa vsi, brez izgovorov! ;)

Na Sv.Katarini

2008-06-15T17:31:00.003+02:00

Po celem tednu dežja je današnji sončni dan kar vabil na kolo. Zaradi (khm) zgodnje jutranje ure :D sva se na kolo spravili le Jasna in jaz. Za cilj najine ture sva si izbrali Sv.Katarino. Pot naju je vodila skozi Hrastje, Trboje, Zbilj do Medvod. Tam sva nadaljevali pot skozi vasi ,dokler nisva zavili levo proti Sv. Katarini. Po krajšem počitku na vrhu oz. nekje pod vrhom sva se po isti poti odpravili dol in potem naredili še ovinek do Škofje Loke in nato nadaljevali skozi Bitnje proti domu. Pot je bla luštna, vzpon na Katarino tudi ne tolk hud, da bi se ustrašli, spust je bil pa dolg in hiter.:) No na poti navzdol naju je kljub dolgim rokavom kar zeblo. Drugače je bil pa prav lep nedeljski izlet. Ne bi blo nč slabo, če bi še kdaj ponovili tole turo;)

Maraton Kranj-Jezersko

2008-06-12T09:16:00.003+02:00

Za bejbe je bil prejšnji vikend maratonski vikend. Sobota tek, nedelja kolo, in če prištejemo dež, v katerem smo se kopali na poti na Jezersko, je za nami pravi mali triatlon.

Zabavno kolesarjenje v ogromni skupini kolesarjev, prijazen pozdrav očeta Rekreatura Zalokarja, spodbud ni manjkalo niti s strani mladih savskih kolesarskih upov, cilj, spust, na koncu pa zaslužen počitek na Glavnem trgu, kjer smo pojedli še zadnji šop banan in izpraznili klubski hladilnik.
Podrobnejši potopis tukaj, več slikovnega gradiva pa tukaj.

Utrniki s 3. DM teka za ženske

2008-06-07T22:27:00.013+02:00

Trening #03

2008-06-02T17:53:00.006+02:00

Kje smo bili včeraj?
Na Jezerskem.
Gremo naslednjo nedeljo še enkrat?
Gremo.
Torej, se vidimo na maratonu Kranj - Jezersko.

... in tudi tečemo!

2008-06-02T17:21:00.003+02:00

Da smo KŠK bejbe oh-in-sploh multifunkcionalne najbrž že veste. Ne samo, da kolesarimo, plavamo, poplesujemo, nabiramo kondicijo v hribih, igramo vodno košarko, trošimo energijo na urah aerobike in merimo svojo moč na trenažerjih v fitnesu - po novem tudi TEČEMO!

Če ste dovolj hitri, nas v teh dneh lahko ulovite na 10-kilometrski progi okoli Brda, kjer vadimo za sobotni 3. DM tek za ženske. Ciljamo na 10ko! (Ker ima Neža kot najmlajša članica šele "taprve noge", ji bomo izjemoma dovolili, da preteče 15 km.)

Bodoči vikend pa ne bo samo v znamenju tekaškega maratona; v nedeljo se namreč odpravljamo še na kolesarski maraton na Jezersko.

Dodatno obvestilo: klub oboževalcev KŠK bejb še vedno vpisuje nove člane. Članarina se predpisuje v obliki naturalij, še najraje v obliki masaže.

Levo, levo na Tednu mladih

2008-05-15T17:11:00.004+02:00

Kljub temu, da smo ta teden KŠK bejbe in KŠK fantje na polno zaposleni z naaaaaaaaaajdaljšim tednom v letu (= Tednom mladih), še vedno mislimo na kolesarjenje.

Jutri ob 21h, torej v petek, 16. maja, bo v okviru Tedna mladih na Pungertu potekal večer športnih filmov, kjer si bo poleg uradnega Rekreatur filma "Levo, levo" mogoče ogledati še premiero "našega" Rekreatura 2007.

Vabljeni vsi Rekreaturovci, bližnji in daljni sorodniki sorodnikov udeležencev, sosedje in vsi znanci - fino bo!

(Zaradi lokacije prizorišča se zna zgoditi, da bomo po koncu projekcije zavili levo, levo na kakšno pivo ali štiri.)

Trening #02

2008-05-08T20:38:00.004+02:00

Kolesarsko karavano kašakaja je bilo v nedeljo, 6. maja, med drugim moč videti v Križah, na Golniku, v Bašlju in nazadnje na Zlatem Polju. Več o podvigu tukaj, na fotki pa tokrat bejba Mojca (vizualizacija ostalih posameznic sledi)...

Trening #01

2008-04-28T09:44:00.009+02:00

Prvi uradni kolesarski trening KŠK ekip je za nami. Pedalirali smo iz Kranja proti Medvodam, pa potem skozi Šk. Loko, ob želežniški progi, v Stražišče, na turnir hokeja na rolerjih :)
Udeležba zelo zadovoljiva (4 bejbe pa 4 tipi - idealna kombinacija kaj), čeprav je pa res, da po dolgem zimskem spanju brez manjših nesreč ni šlo - še pred štartom je Neži razneslo zračnico, seveda je bilo razervno kolo takoj tu; jaz pa, namesto da bi gledala predse, gledam okrog in poslušam Jocota, kje moram naslednjič, ko se bom rolala, zavit na glavno cesto, kar je pripeljalo do trčenja s punco na rolerjih; obe sva jo odesli brez prask. Izkupiček: 40 km.

Pa začnimo...

2008-04-25T17:10:00.002+02:00

Punce, samo mini opomnik:

http://kolesarska.sekcija.com/2008/04/25/kolesarski-izlet-01/

Snežne kondicijske priprave

2008-01-28T14:00:00.000+01:00

Sončno vreme kar vabi v naravo, in ker se nam iz kleti ni dalo vleč koles, zimo pa je treba uživat dokler je še sneg, smo se odpravili na Rudno polje poskusit se v teku na smučeh.

Andraž (član KŠK fantje), ki se je s tem nordijskim športom včasih ukvarjal tudi tekmovalno, nama je z Elo pokazal nekaj osnov, nakar se je začelo lovljenje ravnotežja, z odrivom nog neusklajeno poganjanje s palicami, vmes nekaj simpatičnih padcev, občudovanje izkušenih tekačev, globoko lovljenje sape... Po dobrih dveh urah konkretnega razgibavanja po pokljuških gozdovih smo imeli dovolj, izkupiček tako preživete nedelje pa je spoznanje, da je drsalna tehnika vznemirljivejša od klasične (čeprav sedaj ˝obvladava˝ obe), da imajo fantje, ki so naju z Elo prehitevali na progah, super ritke in pa današnji ˝musklfibr˝.

Športna vsestranskost

2008-01-13T13:04:00.001+01:00

Vabila oz. bolje rečeno izziva, kot je bilo tisto od fantov, ki nam ob nedeljah v bazenu delajo družbo, da se jim pridružimo v igranju vodne košarke, vsekakor ni moč zavrniti. Posledica tega je rojstvo prvega predbožičnega turnirja mešanih ekip v vodni košarki.

3 ekipe, 25 igralcev, 2 sodnika, 4 navijači, 2 fotografa in na drugi strani 2 koša, 4 izključitve ob prekrških, 2 trojki, 25 modnih vaterpolskih čepic in čokoladne medalje vseh 3 žlahtnih barv; vsemu temu dodamo čofotanje iz obrambe v napad in obratno, pa dobimo zmes napornega razgibavanja, zabave in krepitve timskega duha.

Tudi takšne popestritve so torej del naših priprav, pa čeprav smo tokrat sodelovale le 4 bejbe (peta nas je spodbujala z navijaških tribun, šesta teta pa je svoj izostanek že vnaprej opravičila). Sporočilo takšnega početja pa je, da se novih izzivov KŠK bejbe ne bojimo :)

Na sliki vse tri ekipe po svečani podelitvi medalj. Nas najdete? (Več fotk pa tukaj.)

KŠK bejbe smo še tu

2008-01-13T12:15:00.000+01:00

Kolesarsko sezono smo res da zaključile že nekje v septembru, vendar svoje kondicijske pripravljenosti ne damo kar tako. S prvim jesenskim dnem smo začele s pripravami v zaprtih prostorih, kar vključuje tedensko potenje v fitnesu ter skakanje na aerobiki in nedeljsko izpopolnjevanje plavalne tehnike v olimpijskem bazenu. Kot dopolnilo temu programu, ste nas v sončnih dneh zadnjih mesecev lanskega leta lahko srečali na kakem planinskem podvigu, tekaških stezah domačega kraja, na enem ali drugem naravnem drsališču ali na belih smučarskih strminah.

In čemu vsa ta discipliniranost in o kakšnih pripravah teče beseda?

Gre za priprave na Rekreatur 2008.

Nori na ... Poli!

2007-09-09T23:23:00.000+02:00

Rekreatur ni bil destinacija, ampak le postojanka na naši poti, zato KŠK bejbe kolesarimo še naprej. Včeraj smo v svoje vrste sprejele Ranko, ki je zamenjala poslavljajočo Pino, in se s skupaj s tremi petinami KŠK fantov ter Igriščarjema Maretom & Mitjem zapodile na 5. Poli maraton.

60-kilometrsko traso po Podravski regiji smo zvozile v bejbastem slogu: prehitevale po levi, lahkotno premagovale klance, razkazovale veteranska meča, pri Justini zavile levo, levo, se v zadnjem bifeju ustavile na špricerju, nato pa s kolesi poletele proti pristajalni stezi v Moškanjcih.

Iz šotora je (menda) dišalo po Poli, ki so jo pripravili na 101 način (okej, na tri), razredničarka Ela pa je za vse lakomlačne poskrbela s Poli bombetami. Hvala, tršica! ;)

Ker smo si zaslužile še sladico, smo na Trojanah hlastno zagrizle v krofe. Neža je zatrdila, da je bila celo tako pridna, da si je zaslužila štiri krofe, za nagrado ob morebitni njihovi konzumaciji na trojanski postojanki pa so ji bili fantje (konkretneje, Andraž) pripravljeni ponuditi še štiri zapovrh. Kot vodja ekipe ima pravico do veta, pa si je potem premislila in nas razočarala z uprizoritvijo zgolj 1,5-pojedenega krofa. Škoda in sreča za moj avto obenem, ker mi ni bilo treba pospravljati morebitne krofaste postdepresije po interiorju limuzine.

Konkretnejši podatki na neuradni strani kolesarske sekcije, fotoreportaža pa tukaj.

Medijska slava

2007-09-07T19:16:00.000+02:00

Ker ob mrzlih dneh tožim po vročini, ki me obliva ob grizenju v 15% klance, posledicam kolesarske abstinenčne krize pa se ne bom izognila niti z jutrišnjim Poli maratonom, se kolesarsko udejstvujem zgolj v novinarskem pisanju.

Poleg Mladine, etra Radia Kranj in prihajajoče številke Zapika smo zapolnili tudi eno zadnjih številk Gorenjskega glasa, reportažo pa si lahko preberete na spletnem domovanju GG.

Pa veliko uspešno premaganih kilometrov na jutrišnjem maratonskem podvigu!

Rekreatur 4. dan - S taktiko LEVO LEVO do 2. mesta

2007-08-28T02:42:00.000+02:00

Imamo zelo dober razlog, da smo neažurni s poročilom četrtega dne – praznovanje ob športnem dogodku leta in uspehu KŠK fantov, ki so s taktiko LEVO LEVO pribrcali na 2. mesto Rekreatura, smo namreč malce potegnili v noč. Ob fotografskih in video vtisih rekreaturnih trenutkov smo podoživljali uspeh celotne KŠK ekipe, ki je uspela premagati vse klance in spuste, prenesti vse esence znoja v kombiju in skonzumirati vse požirke travarike.

Z opisom trase ne bomo suhoparili, takisto ne bomo analizirali milega klanca do strah vzbujajočega Bogenšperka, ne bomo priznali, da dekleta še vedno omedlevamo za zmagovalci Iskra Pro Juniorsi, pa čeprav nam je bila ljubezen dovoljena le do Čirč, izdali vam ne bomo niti, kako neverjeten občutek je, ko po 360 kilometrih v daljavi zagledaš Dino burek in kako se odrevenele ritne mišice in bolečine v kolenih pretopijo v en neopisljiv drget telesa, bomo pa razjasnili nekaj pogosto zastavljenih vprašanj.

~ FAK (frikventli askd kveščns) ~

Kaj je to taktika LEVO LEVO?
Taktika LEVO LEVO je ena izmed pogosteje uporabljanih strategij kolesarskih ekip, ki stremijo k oranžni majici Rekreatura. Omenjena taktika je sicer v samem bistvu sprta s športnim duhom tekmovanja, saj spodbuja pivske navade, a je učinkovita pri vzpostavljanju novih socialnih stikov. Poleg hladne ohladitve v obliki piva zahteva pijansko navijanje in vzklikanje »levo levo« ob pogledu na mimovozeče ekipe, tudi v primeru, da se gostilna nahaja na kolesarjevi desni strani.

Po čem si bomo zapomnili 3. etapo?
KŠK bejbe po »izgubljanju« na domačem terenu, sicer pa po romskih navijačih, glasnem petju med potjo, na žalost tudi po grdem padcu ene izmed Calvic, po prvih navijačih v Trbojah in ponovni združbi celotne KŠK ekipe v Borovnički, skupnem prihodu v cilj, šampanjcu, čestitkah, objemih in mrzli kopeli v vodnjaku na Glavnem trgu. Kranj je naš!

Kdo je najboljši?
Najboljša sta Špela in Samo, ki jima opojne vonjave znojnega parfuma in zahtevnost KaŠeKajevcev nista pohrustala živcev; najboljše smo Neža, Maja, Ela, Jasna, Pina in Mojca, ker smo z nizkimi in previsokimi sedeži, bolečimi meči in koleni, odrgnjenimi komolci ter odrevenelimi mišicami na zadnjici odbrcale vseh 360 kilometrov in najboljši so Tadej, Peter, Andraž, Joco in Bojan, ker so se odlično držali skozi celoten Rekreatur in ker so si zmago zaslužili.

Dopolni ...
V 3. etapi smo prevozili ... 119 km.
KŠK bejbe so v skupnem seštevku pristale na ... 13. mestu.
KŠK fantje so slavili na ... 2. mestu.
Rekreatur je ... zakon.

Rekreatur 3. dan - Forza bejbe!

2007-08-28T02:41:00.000+02:00

Cosmo nasvet: kako vzbuditi pozornost stotih alfa samcev (= star 50+, bir bauh, specialke in preveč kondicije)?

Voziš 32 km/h po rahlem klančku navzdol, brez velikih posebnosti na cesti ali kakršnih koli motečih faktorjev na vsem lepem izgubiš kontrolo nad kolesom, zavijugaš ter zgrmiš na pekoč asfalt. Ko se s krvavimi komolci in kolenom pobiraš s tal, vmes vsem razlagaš, da si okej, in v glavi skušaš doumeti, what the fuck just happened.

Poleg omenjenih poškodb ugotoviš, da imaš še enormno modrico na levem stegnu in odrgnine na trebuhu. Nato na pomoč prihiti rdečo vozilo aka spremljevalni kombi, v katerem te amaterska reševalca Samo & Špela profesionalno razkužita in povijeta.

In potem imaš pozornosti več kot dovolj. Na kontrolni točki te vsi trepljajo, sprašujejo po počutju, ponujajo masaže ter celo privatna zdravljenja.

Sicer pa smo danes tudi malce kolesarili: prevozili smo 108 km, se naučili zavijati LEVO LEVO v gostilne in doživeli pravo presenečenje, ko so nas v ciljne Dolenjske Toplice pospremili zvesti navijači iz Kranja.

FORZA BEJBE!

V skupnem seštevku so fantje na 5. mestu, dekleta pa malce nižje kot včeraj, in sicer na 14. mestu.

Fotke: klik

Številke:

število km: 108 km
čas fantje:6h10min (3. mesto)
čas bejbe: 6h31min (12. mesto)
povprečje: 6h03min

Se vidimo v Kranju!

Rekreatur 2. dan - Skupaj čez ciljno črto

2007-08-25T00:40:00.000+02:00

Če je bil prolog mokra pustolovščina, je bila prva etapa kraljevska pustolovščina. Takšen pridevnik si je zaslužila predvsem zaradi klancev, z njimi načrtovalec poti namreč ni skoparil – po vzponu na svetega Antona, kolesarjenju čez Črni Kal in nato do Postojne smo naredili nekaj več kot 1500 višinskih metrov. Khm, tole pa ni več mašji kašelj, kajne? (Najbrž že veste, s čim se bomo hvalili do konca leta.)

Takole: naj povemo, da je Rekreatur bolj kot tekmovanje družabni dogodek in KŠK bejbam družbe pred potjo, med potjo in po poti družbe vsekakor ne manjka, Po bučnem sprejemu v marini, je ob 9:14 startala najbolj razvpita ženska ekipa Rekreatura (= KŠK bejbe) in kaj kmalu zagrizla v klanec. Že kmalu pri vzponu v obličje svetega Antona so nas ujeli fantje, ki so imeli štart 14 minut za nami. Šent Tončija so menda podkupili s travarico.

Po prvem vzponu je sledil prvi spust do Kubeda, kjer nas je na prvi kontrolni točki čakala žižola in iz zvočnikov odmevajoče harmonike. Raje kot soplesalce smo zavrteli pedala in zagrizli proti Črnemu Kalu, kot da klancev še ni dovolj, smo se vzpeli še čez Kozinski klanec in padli v Kozino, nato pa zavili na staro magistralko.

Ženski del so na tem mestu začele pestiti medicinske težave, fantje pa so se bolj kot sami s sabo ubadali s tehničnimi težavami.

Ko smo se bejbe po mukotrpnih naporih in bolečinah v kolenu znašli v Lokvah, je že dišalo po drugi kontrolni točki, ki se je nahajala v Sežani. Fantje nimajo najbolj izostrenega vonja, pa so jo skupaj z lipicanci namesto do tja mahnili kar do italijanske meje.

V Sežani so nas sprejeli temni oblaki in bolj pomembno - teranov liker, ki je predramil črevesno floro ter nam na prepotene obraze ponovno nadel prešerne nasmehe.

Čas za krmljenje, legalen doping in hop – spet smo odrinili. V križišču desno proti Križu, skozi Filipčje brdo, čez nekaj klancev (a jih že nau konc al kva?!) namenili do Postojne. V zadnjih kilometrih smo KŠK bejbe ujele fante na počitku, ki so ravnokar oskrbeli Tadejevo gumo – reva je imela dovolj in si je z nožem zadala tragično smrt. Pogreba nismo imeli, smo se pa KŠK-jevci združili v eno in v cilj spektaktularno zakolesarili skupaj.

Današnje številke:

Število km: 111km
čas KŠK fantje: 6h56min
čas KŠK bejbe: 7h01min

Rezultati 1. etape:

Fantje na 8. mestu, bejbe na 10. mestu. V skupnem seštevku so tako KŠK fantje samo z 10 sekundami zasotanku na nehvaležnem drugem mestu, KŠK bejbe pa ponovno v zlati sredini, na 10. mestu.

Rekreatur 1. dan - Mavrični epilog mokrega prologa

2007-08-24T00:43:00.000+02:00

Če bi bili bolj biblično razpoloženi, bi dejali, da so besede končno meso postale. Ob osmih smo se (še) nasmejanih obrazov v desetčlanski postavi zbrali na železniški postaji v Kranju in tam prvič uzrli očitne Rekreaturove konkurente. Do železniške postaje v Kopru smo v ženskem kupeju obdelali vse lokalne trače, analizirali aktualno politično dogajanje in skovali skrivno strategijo za osvojitev oranžne majice prihajajočega maratonskega kolesarjenja. Gre za tako skrivno strategijo, da zanjo zenkrat ne ve nihče, niti sami člani KŠK ekip.

Do 17. ure, ko je bil uradni štart prologa v Izoli smo se že dodobra akumulirali na deževno vreme, kljub temu pa ves čas upali in se prepričevali, da bodo do našega štarta obmorsko ravan že božali sončni žarki. Ampak je niso. Pravzaprav se je vse skupaj še poslabšalo: nad nami se je gnetla nepretrgana gmota oblakov, dež pa je vedno bolj neusmiljeno padal. Pa smo mislili, da smo z zamenjavo zračnice, ki nam jo je zagodla ravno na poti do štartne pozicije, pripravljeni na vse …

Bolj smo pogledovali v nebo, bolj so naši obrazi postajali kisli. Hrabri miški prejšnjih ekip, ki smo jih v navijaškem slogu bodrili v prvih metrih, so nas navdali z energijo, da so ob 17.24 KŠK fantje in dve minuti kasneje tudi KŠK bejbe ponosno stali na štartni črti.

Premočeni od nog do glave smo se zagnali v dež in sprva stežka obračala drseča pedala, nato pa vedno bolj začeli kljubovati vetru in neusmiljenemu tušu. Morda smo odkrili celo nekaj sadomazohista v sebi, saj smo v mokrem treningu začeli celo malce uživati. Na vzponu na Gažon smo KŠK bejbe odkrile nove kandidate za klub oboževalcev in poleg vzdevka, ki se skriva v imenu ekipe, dobile še cel pehar novih nadimkov.

Po klancu navzgor so se podplati utapljali v vodni kopeli kolese, prsti pa trdno oklepali krmila, dokler v daljavi nismo zagledali kontrolne točke. Aleluja! (Zares, danes smo preveč biblični.) En šluk domačega refoška je telo ponovno predramil iz mokrega spanca in oživil prste, ki so tokrat morali stiskati zavore. Vožnja navzdol po ekstra spolzkem in mastnem cestišču je loterija. Na padec ali nepadec.

In smo padali. Joco je trdoto tal začutil ob sunkovitem zaviranju v križišču. Mojca pet ur kasneje na hodniku motela. Ja, še dihamo!

Potem se je zjasnilo in se zgodilo tisto, kar ponavadi berete v osladnih romantičnih zgodbah. Nebo se je razprlo, skozi špranjo se je prikobacalo sonce, vmes nekje še dvojna mavrica, in pozdravljalo Rekreaturove tekmovalce, ki so se približevali cilju. KŠK fantje so v cilj prispeli s časom 1 ure in 7 minut, dekleta smo ciljno črto prevozila po 1 uri 17 minutah, najbolj povprečni so se nahajali nekje vmes med nami – z 1 uro 14 minutami in 7 sekundami. Tako bomo jutri punce štartale sedme po vrsti, fantje pa so pristali na sedemnajsti štartni poziciji.

Umazane podrobnosti s spoznavnega večera pa naslednjič ...

Za statistične fetišiste:

trasa: Izola – Koper – Gažon - Izola
prevoženih kilometrov: 22,7 km (+16km)
čas KŠK fantje: 1h7min
čas KŠK bejbe: 1h17min
občutki: mokri!

Rekreatur je tu!

2007-08-22T19:01:00.001+02:00

Kazalci na uri bliskovito, sopadajoč s podivjanim bitjem srca, odštevajo start Rekreatura. Torbe so pripravljene, kolesa sveže namazana, telesa natrenirana in naša motivacija tik pred vreliščem.

Rekreatur, pripravi se, prihajajo KŠK bejbe! :)

13 je naša srečna številka

2007-08-22T16:57:00.000+02:00

Včerajšnji večer se bo prav gotovo zapisal v zgodovino KŠK kolesarstva, saj je bila prvič na kupu celotna KŠK Rekreatur odprava 2007. Vseh 13 se nas je zbralo v Down townu, kjer smo dorekli še nekaj logističnih zadev, največje pozornosti pa so bili seveda deležni naši čisto novi biciklistični dresi - pomerjanje teh je sledilo na licu mesta, torej na sred lokala, navdušnju pa kar ni bilo videti konca. Da pa ne bi bili stilsko usklajeni samo na kolesih, je Bojan za vse priskrbel tudi klubske majice, v katerih bomo blesteli na spoznavnih večerih, žurih po koncu posameznih etap, med poskušanjem lokalno značilne jedače in pijače, plesanjem polke ...
Dragi moji, se vidimo jutri zjutraj na kranjski železniški postaji, od koder bomo polni energije in dobre volje odpotovali novim zmagam naproti.

Poslednji trening na Zelence

2007-08-22T09:59:00.000+02:00

Vedno čudovite KŠK bejbe (hmmm) na idiličnih Zelencih

Števec na strani Kolesarske sekcije bliskovito odšteva dneve do našega maratonskega izziva. Na zadnjo predrekreaturno nedeljo smo tako še zadnjič obtežile svoje kolesarske sedeže in v nepogrešljivi spremljavi kolegov iz fantovske ekipe odbrzele proti Kranjski gori.

Kljub ugodni vremenski napovedi v prijazni rumeni barvi so nekatere člane zavedli jutranji oblaki. Motivacija sokolesarjev je premagala njihov vremenski skepticizem in po potrpežljivem polurnem čakanju smo bili v polni postavi pripravljeni na novo športno preizkušnjo.

Zaspano priprtih oči nam ni bilo potrebno mučiti z intenzivnim mežikanjem, saj pot čez Podbrezje do Črnivca obvladamo že v miže. Namesto, da bi jo mahnili do običajne blejske destinacije, smo švignili do đesnajškega geta. Skozi "mesto jekla in rož", kot uradno vabi tabla ob dobrodošlico, oz. "mesto jekla in jugotov", kot neuradno dodajamo sami, smo odsopihali do Mojstrane. Asfaltno cesto smo zamenjali za makedamski kolovoz, ki nas je ob izdatnem tresenju pripeljal do Kranjske gore. Na kolesarski stezi je besedna zveza "prometna cesta" dobila nove dimenzije z neprekinjeno kolono nedeljskih rekreativcev na vseh vrstah kolesov in koleščkov. Ob občudovanju kranjskogorske mode z inventivno uporabo naključno natrganega rastlinja ob poti smo hipoma prispeli do zelenega cilja. Ob izviru Save smo se pozdravili vse močnejše sonce in ponovno napolnili svoje energijske rezervoarje. Spustili smo se nazaj v turistično Kranjsko goro, se posončili ob postanku na simpatičnem kolesarskem počivališču in zagrizli v že znano pot skozi Mojstrano in Jesenice. Čeprav so moči vse bolj pojenjale, smo se za voljo razgibanosti ture odločili za ponoven krajši vzpon in se v Kranj vrnili čez Tržič.

Kolesarske števce je zajetna kilometrina popolnoma zmedla in tako so nam na svoje ekrančke izpisali odstopajoče številke. Kakorkoli že, padlo je okoli 140km, o natančni cifri pa vas bomo obvestili ob zaključku mednarodne konference števcev, kjer naši kolesarski pripomočki usklajujejo uradno verzijo. :)

Naslednja destinacija: REKREATUR!

Možjanca

2007-08-20T10:24:00.001+02:00

17. avgust se mi je že od nekdaj zdel idealen dan za vzpon na Možjanco.

Šli smo trije, na vrh prit je bilo kar naporno, vendar ne toliko, da poti ne bi nadaljevali naprej preko Štefanje Gore, mimo spodnje postaje krvavške žičnice, skozi Cerklje in Šenčur, vse tja do Kranja.

Opozorilo - z Možjance, nekaj 10 m pod cerkvijo oz. približno na pol vasi, je za Štefanjo Goro odcep v desno (hvala atu, ki nas je usmeril, se z avtom peljal naprej, nas nato počakal in zopet usmeril pri križišču, ki bi ga sicer zagotovo zgrešili), in sicer se tam začne makedam, ki traja do občine Preddvor; ko se makedamska pot razcepi v dve smeri in je na tabli desna označena kot pot, ki vodi na Štefanjo Goro, se kolesarji držite levega odcepa, saj je desni mišljen za planince.

S KOLESOM NA MORJE

2007-08-18T18:29:00.000+02:00

2. DAN ali UTRJEVANJE MIŠIC IN RITE:)

V sredo zjutraj sem se s težavo skobacala s postelje, čeprav ura ni bila pet tako kot prejšnji dan, ampak že pol sedmih. Ravno do pol osmih sem vse spakirala (kolesarske hlače so bile sicer še malo vlažne - nujno si moram kupiti še ene!!) in z dedijevo pomočjo dvignila kolo čez ograjo kampa.

Ponovno sem ostala sama, čakala pa me je še okrog 60km dolga vožnja proti Puli. Po že neštetokrat prevoženi kolesarski poti mimo Červarja in do Poreča, sem preostalo pot peljala prvič. Za čuda se nisem niti enkrat izgubila (zgleda, da mi dela problem samo vožnja do slovenske metropole:))!! V Poreču sam našla nove oznake za kolesarsko pot in jim sledila skozi Plavo in Zeleno Laguno. Nato sem jo mahnila po "urejeni" kolesarski stezi ob glavni cesti čez Funtano in do Vrsarja. Vseeno se mi je to zdela boljša izbira kot vožnja po cesti, čeprav le-ta ni bila tako prometna kot npr. tista od meje do Novigrada.

Pred Vrsarjem sem zavila levo in naredila ooooooooogromen ovinek do Rovinja, saj ju kljub kratki zračni razdalji ločuje dolg Limski kanal. To pa odtehta čudovit razgled na vrhu in najhujši spust v dolino. Ker pa vsakemu spustu sledi tudi vzpon, sem se že preventivno okrepčala in nato zagrizla v 2km dolg 7% klanec (čeprov se je meni zdel vsaj 10%, če ne še več;)).

Na vrhu sem pot nadaljevala proti rtu Istre in namesto ovinka do Rovinja, rajši zavila v Bale in tja prispela ravno ob pol enajstih, ko se je cela vas zgrinjala v cerkev. Ogledala sem si to prečudovito majhno vasico, ki me je malo spominjala na Grožnjan ali pa Motovun in se nato spustila nazaj na glavno cesto. Tu sem zavila na drugem odcepu desno in se po prašnem makadamu (najdaljših 10km!!) spustila v Barbarigo. Preostanek poti sem nadaljevala ob obali in že pred dvanajsto prispela na cilj - Peroj.

No, pa še statistika zadnjega dne: 65,05km v 3h 23min in 37s, s povprečjem le 19,17km/h (na žalost vožnja po makadamu in kolesarskih poteh ne dopušča 25-30km/h po ravnem, ker tvegaš prebodeno zračnico ali pa vsaj bližnje srečanje s kakšnim rekreativnim kolesarjem, jogerjem ali sprehajalcem psov).

Vožnjo na morje bo treba vsekakor ponoviti, če ne letos pa naslednje poletje. Se javim za vodičko!!

Dreeesiiiii

2007-08-18T14:56:00.001+02:00

Drage dame, svoje obledele H&M majčke lahko mirno pospravite na dno omare. Zadrego z izborom kolesarskih oblačil pred nedeljskimi izleti bodo zaokrožili novi dresi, ki sveže potiskani, še dišeči po tkalnici in nedolžno novi nestrpno čakajo, da jih krstno prepotimo!

Familjarno na Štefanjo goro

2007-08-18T12:42:00.000+02:00

Psiho-fizične posledice prežurane noči, ki so se v večinski del KŠK bejb ukoreninile ob zimprovizirani "proslavitvi" Marijinega vnebovzetja in se lenobno podile po njihovih telesih še dolgo v naslednji dan, so uspešno pristrigle njihov kolesarski zagon. Ker - zvesta svojim globokim ateističnim načelom - ob krščanskem prazniku nisem trkala s kozarci opojnih tekočin, me je ob četrtkovem prijaznem soncu močno zatresla kolesarska mrzlica. Po neusmešnem sprehodu skozi telefonski imenik se je kolesarska družba naslikala v očetovi podobi ...

Po službi sva zajahala kolesi in jo po mahnila preko Predoselj po simpatični makedamski poti do Preddvora. Raven kolovoz se je kmalu napel v strm klanec, ki naju je z ubijalskim naklonom mučil nekaj kilometrov. Čeprav je sprva povedla mladostniška zaletavost, je roditelj dokazal, da ga EMŠO še ni preveč načel in me v Možjanci elegantno prehitel. Enako elegantno je povedel tudi med adrenalinskim spustom s Štefanje gore. Na Krvavcu sem pomahala Mojci v sosednje višave, ponovno obrabila "bremze" s spustom v dolino in se ohladila ob močnem vetru, ki naju je spremljal skozi Cerklje do domačega gnezda.

S KOLESOM NA MORJE

2007-08-17T22:07:00.000+02:00

1. DAN ali KAKO ZAKOMPLICIRATI POT V LJUBLJANO

Babičino prigovarjanje, naj ju z dedijem vendarle enkrat obiščem, pomanjkanje denarja, visoke cene bencina in želja po še kakšnem dnevu na morju, so v moji glavi izoblikovale popoln načrt, kako združiti vse želje - torej s kolesom na morje!!

Prvoten načrt o 185km dolgi turi do Poreča, je zamenjala bolj realistična izbira (predvsem zaradi paničarjenja moje mame) z vmesno vožnjo z vlakom iz Ljubljane do Kopra. Presenečena nad temo (sonce je v torek vzšlo ob natanko 5.59), sem že ob petih (no, v bistvu z rahlo zamudo - torej 15 čez pet) odkolesarila proti Ljubljani. No, in vožnja do tja se je izkazala za daleč najbolj adrenalinsko. Naredila sem "skromnih" 50km, porabila več kot dve uri, komaj ubežala razjarjenemu buldogu, približno 3x zgrešila pot (če je bla pa megla!!), zapeljala na nešteto dvorišč in slepih ulic in na koncu seveda zamudila vlak! Pa nič zato. Po drugi zgrešeni poti me je vse skupaj začelo že zabavati in sem torej že dobro ogreta končno pribrcala na železniško. Posledično sem imela dobro uro in pol do naslednjega vlaka in torej čas, da sem se lotila branja zadnjega Harrya (ja, tudi 700 strani debelo knjigo sem vozila sabo, da ne omenjam vse ostale krame:)) Na vlaku sem naletela na "prijetno" gospo s Celja, ki se ni zmenila za moje poskuse branja in me tako cele tri ure kratkočasila s svojimi hobiji, najnovejšimi oddajami, njeno družino...

V Koper smo prispeli z rahlo zamudo (ob 12:10), zato sem jo kar najhitreje mahnila do Izole, tam pa našla kolesarsko pot do Portoroža, ki je speljana po poti stare železnice Poreč-Trst in vključuje nekaj lepih razgledov, prijetnih spustov in vožnjo skozi dva stara železniška tunela. Prijetno presenečena nad lepotami slovenske obale, sem kar padla v Portorož, od tam nadaljevala pot skozi Sečo, mimo Parecaga, do Sečovelj in čez mejo (tu menda obstaja tudi na novo asfaltirana kolesarska pot mimo solin, ampak je nisem našla). Nasmehi carinikov in nasvet, naj se rajši spočijem in malo popijem, so prišli še kako prav, saj klanec z mejnega prehoda Sečovlje do Umaga ob pol dveh popoldne, na vroč in dokaj soparen poletni dan, ni ravno mačji kašelj. Pa je šlo, sicer počasi, vendar kar hitro.

Na vrhu sem zavila desno na staro cesto in se mimo vasi Marije na Krasu in Kmetov zapeljala v Umag. Tu sem še pred starim delom zavila levo proti Novi gradu in nadaljevala pot po žgočem soncu. Malo pred tretjo sem prispela pred trgovino avtokampa Sirena, naredila kratko pavzo (malo obujala spomine) in se nato zagnala v rahel klanec, kateremu je sledil spust in prečkanje reke Mirne. Rajši kot za vzpon do Tara (dokaj neprijetno je voziti v hrib po ovinkasti cesti, pri čemer te nenehno prehitevajo avtokamp prikolice, kjer nikoli ne veš, ali se boš moral umakniti s ceste ali jim bo zneslo varno zapeljati mimo), sem se odločila, da zavijem desno in pot nadaljujem skozi kamp Lanterna. Mislim da mi je teh zadnjih nekaj km vzelo še največ časa, predvsem zaradi nekajkratne nošnje kolesa na ramenih in vijuganju med turisti (še sreča da imam zvonec!).

Okrog 15 do štirih sem že stala pred znano prikolico v Solarisu in stekla v osvežujoče morje.

Vsega skupaj (če štejem tudi tistih 50km do Ljubljane) sem naredila 112,73km, porabila 5h 39min in19s za vožnjo, s povprečno hitrostjo 19,93km/h (ja no, glih nov števec imam, pa so me vse te funkcije čisto navdušile:)

Hrib nad Šk. Loko

2007-08-17T12:19:00.000+02:00

Če je bila v nedeljo na Lubniku ena polovica ekipe KŠK bejbe, ni vrag, da Lubnika ne bi osvojila tudi druga trojica KŠK kolesark. S seboj vzele vodiča, ki se nadvse ugodno počuti v družbi deklet, torej Andraža, prikolesarile do Naceta, vzpon je res, kot je rekla Neža, prav lušten, se nazaj grede zapeljale skozi Zbilje, to pa je za torkovo dopoldne bilo to. Brez odvečnih postankov, ogleda lokalnih znamenitosti in piva. Samo kilometri, kolesa in mi.

Tekma z nevihto

2007-08-16T11:54:00.001+02:00

V torek sem šla na Jamnik.

No v bistvu je šlo že za prejšnji torek, ampak sem rabla ponovno neki časa, da sem se spravla k pisanju:). Pina mi je sicer dala dovoljenje, da napišem samo ta stavek, sam bom rajši dodala še kaj, da ne bo res tako očitno, da bojkotiram skupni blog.

Tedensko ležanje na plaži, prevelike količine hrane in pijače, so pustile svoje posledice tudi na moji kondiciji. Kljub dveurnim večernim sprehodom in skakanju s kolebnico sem v torek dopoldne sopihala v službi in le s težavo prenašala kupe knjig. Vse skupaj je kar klicalo po novi turi in trmasta kot sem, sem se kljub slabi napovedi odpravila na Jamnik.

Ker niti približno nisem vedela, kje je, sem malo pobrskala po blogu in se odločila za pot s Krope. Odkolesarila sem mimo Nakla, čez Podtabor in v Kropo. No do tu me je že približno 3x dobil dež, a sem imela srečo, da je nevihta potovala v drugo smer. Na mojo srečo se je nebo nad Kropo kar naenkrat zjasnilo in prikazal se je čudovit pogled na navpično goro/Jamnik, ki sem ga morala premagati. Najprej sem globoko vdihnila, potem pa je kar šlo... Proti vrhu, ki kar ni hotel priti, sem že rahlo obupavala, a sta ravno v tistem trenutku pred mano švignila srna in srnjak in zdirjala po bregu. Srna se je ustavila in si me ogledala, potem pa se odločila in del poti tekla ob meni. Res najlepše!!!! Ob tem sem skoraj pozabila na navpičen klanec pred mano in kar naenkrat pred sabo zagledala znano cerkvico (po čemer sem sklepala, da sem na vrhu). Jupi! Še spominska slikca in strm spust v dolino. Črni oblaki so me prepričali, da bom pot skozi Dražgoše rajši nadaljevala kdaj drugič, zato sem odbrcala proti Besnici in nazaj v Kranj.

Za vse skupaj sem porabila malo več kot 2 uri, torej odlična tura za malo manj časa.

KŠK bejbe se predstavijo

2007-08-15T08:18:00.000+02:00

Ohlapni študentski urniki, posledica poletne odsotnosti sedenja za študijsko literaturo, in ohlapna telesa, posledice posvem istega početja, so šest aktivnih študentk odposlale na misijo iskanja ultimativne rešitve. Odgovor se je izpisal v obliki ustanovitve Kolesarske sekcije KŠK, ki je dekleta posedel na kolesarske sedeže in jih celo poletje gnal po okoliških gričih, gorenjskih gozdovih in vinorodnem dolenjskem hribovju. Idilični razgledi, postavni sokolesarji in ojačane nožne mišice so jih tako prevzeli, da so se odločile za maratonsko manifestacijo svojega kolesarskega entuziazma v obliki prijave na Rekreatur.

V najmlajši, najbolj ženski in – kot se šušlja med moškimi udeleženci maratona – najlepši ekipi tako brca, sopiha in se poti šest zagrizenih športnic in vestnih študentk, ki vsaka s svojim živahnim karakternim profilom poskrbi, da v ženski družbi nikoli ne zmanjka smeha, tem za pogovore in neizogibne energije.

Ko se sokolesarke pogreznejo v zimsko hibernacijo, neumorna vodja ekipe Neža Lužan intenzivno poskakuje na parketu aerobičnih telovadnic. Dokler svojih glasilk ne prične obremenjevati z dretjem v inštruktorski mikrofon, jih vztrajno trenira s stalnim govorjenjem in živahnim smehom, ki – zahvaljujoč neusahljivemu viru njene športne energije – ne potihneta niti v najbolj strmih klancih.

Neža

Navdušena inštruktorica aerobike Maja Ilc svoja aerobična znanja redno pretvarja v aktivne plesne gibe na obveznih žurih, kjer jo zavidljiva fizična kondicija na plesišču zadržuje vse do jutra. Ko ne pleše, pridno študira, skrbi za razvajanje ostalih članic z organizacijo morskih počitnic in sproščujočih večerov ob šiši ter vzdržuje dobre odnose z moškim delom spremljevalne ekipe.

Jasna Simović, najbolj vestna udeleženka rednih nedeljskih treningov, kondicijo nabira s prenašanjem obteženih natakarskih pladnjev in tovorjenjem težkih komunikoloških knjig. Obljublja, da bo svoja marketinška znanja vnovčila pri iskanju sponzorjev za prihodnje leto, do takrat pa bo pokroviteljsko vrzel zapolnila s pozitivno energijo in pridnim vrtenjem kolesarskih pedal.

Ela in Jasna

Ela Omersa je pogosto stigmatizirana zaradi odstopajočega študija, saj z razliko od ostalih KŠK bejb ne paradira po marmornatih hodnikih FDV-ja, temveč vztrajno tabori v knjižnici Pravne fakultete. Poleg piflanja zakonikov najpametnejša članica v prostem času preizkuša svojo gibčnost na pilatesu, nakupuje estetsko kolesarsko opremo in nonšalantno bojkotira sodelovanje na ekipni spletni strani.

Mojca Jagodic ima hribe že v krvi, saj je večino svojega življenja preživela visoko nad gozdno mejo. Čeprav je njeno edino povezavo s civilizacijo dolgo predstavljal računalnik, je svojo novo komunikacijsko vez z dolino našla v kolesu. Poleg kamikaznih spustov v prostem času opravlja nekaj deset novinarskih služb, prakticira bizaren življenjski bioritem in se ljubiteljsko zaletava z avtomobili.

Mojca

Pina Sadar ni na koncu zgolj v opisnem tekstu, temveč najpogosteje tudi v kolesarski koloni. Poleg izmučujočega sledenja sokolesarkam tekmuje z Mojco v številu avtomobilskih nesreč in novinarskih služb. Njen "nežen" glas preplavlja slovenske domove preko radijskih kanalov, diplomatske zmožnosti pa uveljavlja v delu piarovke. O (ne)kakovosti njenega dela priča dotični predstavitveni tekst.

Šmarjetna gora

2007-08-15T02:38:00.000+02:00

Šmarjetna gora je ena izmed najbolj zlorabljanih točk za romantične akcije v Kranju. Trust me. Ampak podnevi izgleda precej bolj nedolžno. ;)

Za dopoldansko malico sem se usedla na kolo, z novim osebnim rekordom smuknila v dolino (66,2 km/h) in z zaletom padla naravnost v Kranj. Odkolovratila sem od mestnega vrveža v smer proti Besnici, skozi železniški nadvoz in na križišču zavila levo proti Stražišču. Utečene tirnice, ki vodijo h gostilni pri Ma rko tu, sem prekinila z zavojem v desno proti Šmarjetni gori.

Asfaltiran 16% vzpon po serpentinah se je po najmanj dveh f.. točkah spremenil v poletno razglednico po Gorenjski. 646 metrov visok hrib, ki se dviga nad gorenjsko prestolnico, ime nosi po cerkvi Sv. Marjete, zgrajene v 14. stoletju. Bolj kot v cerkveni hram se obiskovalci gore sicer valijo v hotel Bellevue, še posebej to radi počno v poročnih povorkah.

Kakorkoli že; okrepčam se s pogledom na obdajajoče gore, nato pa zdrsnem nazaj v dolino ter odkolesarim nazaj v planinski raj ...

Kul intermezzo za torkovo lenarjenje.

Športno-elegantno za deževne dni

2007-08-14T10:56:00.000+02:00

Modno obarvan naslov je posledica aktivnega branja ženskih revij, ki mi jih je v roke potisnilo kislo jadransko vreme. Zato ni presenetljivo, da so me včerajšnji sončni žarki TAKO (beri s Šilerjevim poudarkom) navdušili, da je misel na službeno pot v Ljubljano v razgretem avtomobilu dobro uro pred sestankom nadomestila alternativna podoba vetra v laseh in lovljenja poslednjih poletnih žarkov na kolesu. Krilo sem svetlobno hitro zamenjala za kolesarske hlače, sandale za superge in trak za kolesarsko čelado in se, opremljena z osnovnimi higienskimi pripomočki in rezervnimi oblačili, zagnala proti osrčju Slovenije. Časovna panika je na mojem števcu vestno izpisavala cca 30km/h, tako da sem na svojo 31km oddaljeno "final destination" prikolesarila v 1h in 3min.

Od počivanja na lovorikah športnega uspeha me je streznil nevihtni oblak, ki me je vestno zasledoval vso pot iz Ljubljane in odplaknil še zadnje energijske zaloge. Premočena, premražena in umazana sem se v zavetju domače postelje kljub neprijetnemu epilogu odločila, da bom prakso ljubljanskega kolesarjenja ponovila bolj pogosto.

L'uba kolesarska tura na Lubnik

2007-08-12T17:54:00.001+02:00

Entizuastične kašekajeve kolesarje je ob prihodu s kondicijskih priprav v tujini, ki so jih predčasno zaključili zaradi obveznega nedeljskega kolesarjenja, pričakal DEŽ. Čeprav so dežne kaplje razmočile prvotni plan kolesarjenja do izvira Save na Zelencih, sta jih kolesarska vest in nepogrešljiva športna vztrajnost gnali k iskanju nove nedeljske destinacije. S potenciranjem temnine na nebu se je odšteval čas potencialne ture, zato je vodja ekipe hitro in preudarno določila primerno turo. Časovno kratko, a dovolj naporno. KŠK bejbe z gostujočim KŠK fantom so se tako zapodile proti Lubniku. Enoinpolurno vrtenje pedal jih je posedlo na sončno ograjo s čudovitim razgledom na Poljansko dolino, ki bi jih nedvomno zasanjano zadržal na idilični lokaciji, če jih ne bi hladen veter vztrajno opozarjal na prihajajoč vremenski preobrat.

Bohinjski dolgovi

2007-08-12T17:32:00.000+02:00

Administratorka Mojca je v svojem neumornem lovu za slavo prebežala h konkurenčnemu spletniku, kjer njena poročevalska estetika in besedno preigravanje dosegajo čast tudi pri moški bralski populaciji.

Za kazen pohojam avtorske pravice in njen kvizlinški report z nedeljskega kolesarjenja pripenjam tudi na sestrski blog Kolesarske sekcije.

Pravijo, da je rana ura zlata ura, s čimer pa se člani kolesarske sekcije globoko in široko ne strinjamo, saj je rana ura prej kot zlata mrzla ura. In to zelo! Ob osmih smo se torej zimsko oborožene jutranje ptice kolesarske sekcije (Bojan, Jasna, Andraž, Pina in prvoosebna pripovedovalka - Mojca) znašli na rednem zbirališču (kje je to? glej prejšnje poste) in odbrcali po že v-miže-jo-znam-prevozit poti proti Besnici. Začetna ravan se tam kmalu začne hinavsko dvigovati, potem pa stopnjuje vse do ovinka za Dražgoše (pravzaprav se stopnjuje še naprej, ampak tu smo mi zavili levo). “Sam še tale klanček,” smo se lažno bodrili vse dokler nismo pred seboj končno ugledali Dražgoše, ki so v treh gručah razmetane po prisojni strani Dražgoške gore. Spust mimo spomenika padlim borcem in ponovno smo zagrizli v klanec.

Iz asfaltne podlage smo predrzno zavili na tresljajoči makadam in se vztrajno začeli vzpenjati v gozdnato osrčje zakrasele alpske planote Jelovice. V senci dreves so nam družbo delale samomorilske veverice (pravzaprav le ena) in izpušni plini mimovozeče pločevine. Po lovljenju sape smo se prikobacali čez Rovtarico in Nemški Rovt, nato pa nadmorsko višino okoli 1080 metrov v (včasih tudi) kamikaze tehniki (denimo, če se je za ovinkom znašel kakšen nepredviden avto) zmanjšali na 512 m nadmorske višine. Celi in živi smo prispeli v največje naselje na območju Bohinja - Bohinjsko Bistrico. Navdušeni nad pravljično idilo Bohinjske doline smo se odtod ponovno po asfaltni podlagi nezadržno bližali naši ciljni osvežitvi - Bohinjskemu jezeru.

Naravni raj, ki kolesarja obdaja, ko se vozi skozi bohinjske vasice, svojo nedolžnost izgubi pri jezeru, kjer se tare turizma. Za bolj zahtevne skok s padalom, nekateri se pa zadovoljimo že s skokom v vodo. Po vzoru vaterpolske reprezentance turških klonirancev (resno, podobni so si bili kot jajce jajcu) smo namreč tudi mi z gonilnimi udi zabredli v največje slovensko stalno jezero, po osvežitvi pa okrepčali z energijskimi prigrizki. Nič ilegalnega, prisežem.

Včasih je čas naš gospodar, zato smo še pred načrtovanim odhodom pospravili šila in kopita (beri: kolesa in brisače), se ponovno zakamuflirali v profesionalne kolesarje in jo skozi Staro Fužino mahnili v Srednjo vas. In ker smo ravno ujeli pravi ritem, se tam nismo nič ustavljali, pač pa krenili dlje v Bohinjsko Češnjico, skozi Jereko v Bitnje in Nemenj, se ponovno spustili in ne-še-tako-kmalu-kot-se-zdi-tole-zapisano poslovili od Bohinja in pristali pri Blejskem jezeru.

Zavoljo valeče množice smo žrtvovali še eno kopanje v jezeru (no, v načrtu tule ni bilo kopanja sploh) in se iz blejske norije napotili proti Lescam in naprej proti Radovljici. Razočarani, ker tam nismo našli nobene javne pitne vode ali WC-ja, smo dehidrirani in s polnim mehurjem odpeketali v Podvin, nato pa iz Črnivca odbiciklirali v Podnart. Še zadnje atome moči smo shranjevali za klanec pred Podbrezjami, od tu pa skozi Bistrico z občasnim spremstvom španskih kolesarjev švignili v Naklo. Utrujene noge je v daljavi pozdravljal domači Kranj, števec pa beležil zadnje metre …

Izkupiček: 110,4 km/6h 29min

Za S kolesom po Sloveniji iz Bohinja Mojca J.

Trenirajmo skupaj

2007-08-03T13:28:00.001+02:00

Obe KŠK ekipi kolesarjev sta med seboj tesno povezani, zatorej izkušnje in kilometre dostikrat nabirata skupaj.

Sredin trening v poznih popoldanskih urah, ki nas je vodil od Kranja, proti Kropi, Dražgošam, Železnikom, Škofji Loki in nazadnje vsakega proti svojemu domu, je bil pod okriljem sončnega in ravno prav toplega (za nekatere že malo prehladnega) vremena, plus točke za prisotnost na njem pa si lahko pripišemo Bojan, Tadej, Mojca in jaz :) Vrhunec je bil dosežen z vzponom na Jamnik, ki je bil prav simpatičen, nikakor pa ne prenaporen - z Mojco sva bili celo pohvaljeni s strani dveh mladih kolesarjev, ki sta prav tako sopihala navkreber, češ ˝tod pa punc ne vidš dostkrat, tko da bravo dekleti˝, najbolj dolgočasno pa so se kilometri nabirali v Sevški dolini, ki je ni in ni hotelo biti konec, smo pa zato bili deležni čudovitih travniških prostranstev.

Dobrih 10 km pred Kranjem se nam je pridružil Mojčin znanec, bojda član Rekreatur ekipe Igriščarji, tako da je šlo za multiekipno kolesarjenje v pravem pomenu besede.

Ponedeljkov Rekreatur sestanek

2007-08-03T12:47:00.000+02:00

V večernih urah smo se v kranjski mitničarski hiši dobili trije čalni ekipe KŠK fantje, tri KŠK bejbe in pa dekle, ki predstavlja polovico naše spremljevalne ekipe.

Premierno smo si lahko ogledali, kako bodo zgledali naši Rekreatur dresi (čeprav zaenkrat le na fotki) in so 1A, več ali manj pa smo dorekli tudi zadeve okoli prevoza na štart maratona, prenočevanja, prehranjevanja, večernega programa, fotografiranja, servisiranja koles, afterpartija na cilju... - podrobnosti v Bojanovem zapisniku.

(vir: http://www.art-of-craft.co.uk/)

Jezersko (mislim da 4)

2007-07-29T18:30:00.000+02:00

Opomin pred suspenzom iz ekipe me je končno prpravu, da sem se tut sama spopadla z umetnostjo bloganja in ugotovila... da sploh ni težko!! skratka z MAJHNO zamudo sledi poročilo z mojega in pininega prvega vzpona na Jezersko, mislm da kakšne 14 dni nazaj, al pa je že več?

po pregledu planerja in daljšem brskanju po spominu lahko sedaj skoraj 99% rečem, da sva se na pot (v bistvu bi temu lahko rekli samo krajši vzpon) odpravili 17. julija (to je blo v sredo, če koga slučajno zanima). po divjanju iz ljubljane in rekordnem času v preoblačenju v kolesarsko opremo, sem pribrcala do pine.

s kebetove (rajš, sem napisala ulico, ker sem opazila, da vsi napišejo s kje začnejo. plus grozi mi že 2. opomin:)) sva se zapeljali mimo štadiona, čez rupo (zdej pa blage o ulcah), pri mojčini (pa ne tej naši) hiši sva se spustili pod viadukt in se dvignili na ilovko, se po polju zapeljali do brda, šli po poti okrog (ja, tam kjer gremo tečt) in zavili na enem odcepu proti preddvoru (to je šlo vse bolj po filingu, ampak sva dejansko zadeli pravega). od tam naprej pa mimo preddvorske trgovine, po klancu navzdol in končno levo proti jezerskemu. vsa tale uvodna pot je bila moja ideja, ker sem bila prepričana, da bo v hladni senci gozda lažje in malo manj vroče.

opis poti od tu naprej pa mislim, da zdej res vsi poznate. al se motm? no, pa sam mal za osvežitev spomina. s pino sva bli kar mal presenečeni, kako prijetno hladno je celo pot in da se klanec sploh ne vzpenja tako močno. razen zadnjega vzpona se nama je pot zdela prov super. no, valda zmaga obvezna pijača in dooooooooolg spust nazaj.

mislm, da sva bli na koncu prov ponosni sami nase (vsaj jest), ker sem že cela leta poslušala razna hvaljenja brata, fotra, prjatlov... o statistikah (povprečna hitrost, pa čas vožnje...) s kolesarjenja na jezersko. na žalost o najini statistiki ne morem čist nč povedat, ker jest števca nimam, sva pa res odlično izkoristili vroč popoldan!

torej one down many more to go...

Osvajanje Gorenjske:)

2007-07-26T14:51:00.000+02:00

No evo...končno je tut vodja ekipe mal začela trenirat:)...zej bom pa nardila še mal veselja Pini in napisala poročilo:)

Ker je bil napovedan še en idealn dan za kolesarjenje, sva ga z Majo seveda izkoristli:)...najprej sva sicer računali da bi šli končno eno turo čez 100 km, sam sva nekak ugotovili, da mava mal premal časa oziroma le nisva tolk hitri:)...tko da sva se odločili za predlog članov moje družine in šli mal osvajat Gorenjsko:)

Skupni štart je bil spet na Jezerski cesti...pot naja je najprej vodila skoz Predoslje proti Kokrici tam pa sva zavili na cesto proti Golniku...tuki ni blo nč posebnga tko da sva bli zlo hitr v Seničnem, kjer naja je čakal prvi klanec, klanček...kokr za kerga:)...nama je kr šlo, sej je bil le prvi ta dan a ne:)...pol itak kr padeš v Križe pa Tržič, kjer sva pot nadaljevali proti Begunjam...in že je na vrsti drugi klanec, tega je mal več:)...ker sva bli obe prvič na tej cesti nisva vedli kaj naja čaka...moja mami je sicer rekla da je iz Tržiča ven takoj klanec, sam jst sm zastopla da ga je bl mal:)...no vseen se je splačal mal potrudt, ker naja je nato čakala taka lepa pot od Brezja pri Tržiču do Begunj...res lep razgled:)...iz Begunj pa naprej prot Lescam...čez gradbišče kjer sva imeli en blatn tuš:)...iz Lesc naprej proti Radovljici tam pa na cesto za Kropo...pred klancam v Lancovem sva imeli eno kratko pavzo za hrano in pijačo, nato pa sva tko k prej Cornya tut ta klanc kr pojedli:)...v Lipnici sva nato imeli dve možnosti...eno kr težko (če računamo da sva prevozili že 50 km:))...druga pa mal lažja...prva je bila pot čez Jamnik, druga pa skoz Podnart pa Naklo v Kranj...tuki se je vidla najina mladostna zaletavost in sva seveda šli čez Jamnik...časa sva imeli še dost tko da zakaj ne:)...pa še mogli sva pogledat če je res laži pridt na Jamnik iz Krope kot pa iz Besnce:)...in ja, je laži:)...če štartaš v Kropi lepo spočit:)...mi2 sva se pa vseen kr namatrali...pomoje se je že poznala utrujenost še od prejšne ture na Jezersko:)...ampak prišli sva na vrh...umes sva nardili pač mal pavzic pa je šlo:)...vsekakor se je pa splačal...k to kar naja je pa pol čakal je blo pa prov idealno za zaključek ture...tko da vsakmu priporočam kr lepo pot čez Jamnik:)...spet en super razgled pa kar je najbl sedl...klanc dol:)...tko da sva kr padli v Besnco, kjer se je moja pot končala...Maja pa je mogla prbrcat še do Jezerske ceste, kar sm jst nardila že zjutrej:)

Doma pa hitr špagete kuhat pa mal počit:)...uglavnm super tura...imeli sva povprečje 20 km/h...kilometrov je blo pa 73...tko da če ma kdo kdaj 4 ure časa pa ne ve, kaj bi delal z njimi, priporočam tole prov luštno turo:)

Jezersko 3

2007-07-25T15:44:00.000+02:00

Opomba pred branjem: Naša vodja ekipe je končno organizirala zmenek med svojimi prstki in tipkovnico končno popravljenega računalnika ter razdevičila svojo blogersko dušo. Seveda prvič nikoli ni popolno, zato se je zataknilo pri tehničnem delu objave. Besedilo, poslano preko elektronskega goloba, tokrat na naše spletno stičišče pripenjam sama, ne dvomim pa, da bo naslednji post že povsem avtorski. Uživajte v branju! Pina

Torej...kje začet?:)
No kot vesta o Jezerskem govorimo že najdl...večini je že ratal it...enim pač še ne..a ne Mojca?:) (če rabš spremstvo te z Majo z veseljem pospremva k j res luštna tura:))
Današnji dan je biu pa idealn da greva mi2 z Majo..da Maja tut končn kolo sproba..najbol da kr zej povem da čist zažiga...hud kolo...huda čelada..rokavice...čista profesionalka:))...no jst sm si končn umislna kolesarske hlače in mislm da mi bo moja rit(ka:) še zelo hvaležna:)

Zej ne vem kuko j že tist a j u troje a u dvoje lepše...sam na kolesu je zihr tko da več ns je bolj je zabavn:)...zato j šu dons z nama Miha (aerobičar):)...no dobil smo se na jezerski cesti...mi2 z Miham že oba ogreta (on iz Šk. Loke jst seveda iz Bednce:)...no in smo šli:)))...ke do Hotemaž smo "dvakrat obrnl pedala pa smo bli tm" (citram Majo:)...pol se je pa počas začel:)...že čist na začetku smo srečal največ kolesarjev k so šli že domov...mislm a noben ne spi??:))...no v našo smer smo bli pa kr sami...al pa smo bli tko hitri da ns ni noben ujeu al pa clo prehitu:)))...uglavnm res luštna pot...skoz se mal dvigaš pa sploh ne veš:)...mal so nm sicer grozil eni oblaki tko da smo samo čakal kdaj bomo stuširani:)...no tistih 20 km smo kr pojedl:)...pol pa še kao un mal bl resn klanc k je biu pa tut đabe a ne:))...tko da smo po eni uri pa 23 minutah s povprečno hitrostjo mal čez 21 km/h pršli do jezera:)..jooooj...res je lepo gor a ne...sm Mojci poslala mms k ga pomoje spet ni dobila:)...no Miha je mislu da bo šu mal plavat:)...sam je pršu v vodo do stegnov pa se je premislu:))...pol smo mal jedl...klepetal...ker so pa oblaki še skoz strašil smo šli nazaj v dolino:)...dol je pa res letel a ne...mal ns je vetr jebov..sam čist luštn:)...tko da sva z Majo po 2 urah in 25 minutah vožne (brez časa pavze:)) s povprečno hitrostjo 25 km/h pršli nazaj na Jezersko cesto (Miha se je v Predosljah poslovil:))...mene je čakal še ene 20 min vožnje do rodne vasi to j blo pa to:))..luštn uglavnm:))..smo pa dost šopal kar pove moj povprečni pulz 152:))

No jutr pa novim zmagam naproti tko da greva z Majo mal šarmirat po Gorenjski:)))...jutr sporočim kje sva bili:)

Opomba po branju: Bravo Neža! :) Komaj čakamo naslednje poročilo.

Tour de Vinkov vrh

2007-07-22T19:57:00.000+02:00

"... Noben hrib ni prestrm za nas, nobena tura predolga, nobena pripeka prevroča, nobena porcija čevapćičev prevelika in noben kozarec dovolj poln ..."

(iz kolesarskega manifesta KŠK bejb)

Petkovemu vročinskemu valu je članica KŠK bejb kljubovala na dolenjskem "kronometru". Z moškim spremstvom je odbrcala v vinorodno dolenjsko hribovje, kjer je poleg športnega duha intenzivno širila tudi (ne)kulturne horizonte.

Na sredinem sestanku je kljub aktivnemu prakticiranju Pininih diplomatskih sposobnosti prevladal moški glas z drznim predlogom: "Na pot odrinemo ob rani 6. uri." Ko so gorenjske gore obsijali prvi sončni žarki in so se ptice zaspano uglaševale na a1, so kranjski asfalt segrevale bliskovito vrteče se gume treh postavnih kolesarjev. Z odrezavim gibom so iz očesne votline izgnali še zadnje zaspančke in jutranjo kavo nadomestili z budnico v obliki enakomernega poganjanja kolesarskih pedal. Še preden so uspeli pomisliti na vabljivo posteljo, je idiličen gorenjski relief zamenjala urbana ljubljanska pokrajina. Mimo kolone puhtečih avtomobilov so elegantno odkolesarili proti jedru prestolnice, mimobežno pomahali starim kranjskim kolegom in se po nekaj brcih ustavili v Grosuplju. Cestna dela so jih zavedla in odpeljala na krajši izlet po slovenskem podeželju. Kljub izgubljenim kilometrom je stopnja energije ostala neomajno visoka. Vzpon na Krko zato ni bil pretežak, spust v dolino pa toliko bolj prijeten. Napisi na obcestnih tablah so odštevali kilometre skupaj s kolesarji, ki so se že nekaj čez 10. uro ustavili na zasluženem hladnem pivu (oz. jogurtu) na skoraj končni postaji v Žužemberku. Skok v ledeno Krko in nazaj na kolesarski sedež. Ciljna ravnina je s kombinacijo 41 stopinj in ubijalskega naklona zadnjega klanca na Vinkov vrh zadala usodni udarec, ki je prepotene in dehidrirane kolesarje izmučeno polegel pod senco krošenj okoliških margolan.

Po dvodnevni rehabilitaciji, ki je zaobjemala poležavanje na reški plaži, adrenalinsko igranje Človeka ne jezi se, turistično sprehajanje po Novem mestu in atraktivnih pokopališčih ter obvezno večerno grilanje z neskončnimi debatami, so kolesarji znova zajahali svoje jeklene konjičke in jo (danes) ob enako rani jutranji uri mahnili nazaj v gorenjski konec. Poznana pot je šla tokrat izpod nog še hitreje, kolesarski števec (ena od številnih aparatur na Bojanovi prepolni balanci) pa je na Pinino vidno presenečenje izpisal popolnoma enako število kilometrov! Medtem ko je Pina premišljevala o skrivnostih enako dolge vožnje v obe smeri, so se na domačem kaminu že spekli mamljivi ražnjiči, ki so pregnali velika filozofska vprašanja in postkolesarsko utrujenost ...

Kamniška Bistrica, part II

2007-07-19T15:47:00.001+02:00

Ker nam je vodja ekipe v spremljavi potencialnih reporterskih peres pobegnila na kondicijske priprave na Pag, smo se sprijaznili z odsotnostjo pompozno napovedovanega poročila z nedeljskega izleta v Kamniško Bistrico. Da ne bodo bralci ostali brez želenega poročila, jih vabimo, da odkolesarijo na pobrateno stran Kolesarske sekcije KŠK, kjer jih pričakuje podrobna reportaža tajne poročevalke.

Za prihranjevanje odvečnega klikanja izsek iz jedra poročila:

"KŠK-jev predstavniški oktet se je ob (za nekatere) rani jutranji uri, opremljen s popolno kolesarsko opremo, zajetnimi bidoni vode in obveznim entuziazom, razposajeno zapodil proti Šenčurju, prikolesaril skozi Cerklje na Gorenjskem in odsopihal proti Šenturški gori. Prvi vzpon je razbremenil glasilke in obremenil predvsem pljuča, ki so z glasnim sopihanjem zamenjale živahno debato, odmevajočo med šestimi (ženskimi) udeleženkami izleta. A vrelec energije z vzponom ni usahnil. Zagnano smo se zagrizli v hribovito pot in se adrenalinsko spustili po razritem makedamskem kolovozu. Ko smo se med spustom v dolino že prijetno ohladili, nas je cesta razveselila z novim naklonom. A finalni klanec smo prestali brez težav. Izvir Kamniške Bistrice, ki se nam je kot fatamorgana prikazoval v prevrelih mislih, je potenciral našo voljo in višal število kolesnih obratov. Fatamorgano je kmalu razblinila prava podoba idiličnega izvira, zavitega v objem hladnih drevesnih senc. Časa za napajanje v estetiki narave ni bilo preveč. Kruljenje v želodcu in popoldanske obveznosti so nas priganjale nazaj v dolino oz. natančneje - za domačo jedilno mizo. Ob vrhuncu vročine smo odkolesarili proti startu. Energija se je kritično zmanjševala, mišice postajale vse bolj pekoče in vročinski šoki vse bolj neprizanesljivi. Kljub manjšim motivacijsko-tehničnim težavam je celotna ekipa uspešno prestala pot in tako skočila še stopničko više k visokemu avgustovskemu cilju!"

Novo virtualno kolo KŠK-jevih kolesarjev

2007-07-19T15:09:00.000+02:00

Glas o naši kolesarski dejavnosti se razpleta po virtualni sferi. Po spletnih zapisih ženske polovice kašekajeve odprave se je blogerska aktivnost razširila na celotno ekipo in se materializirala na spletnem domovanju Kolesarske sekcije.

Pobeg v višave

2007-07-17T17:25:00.000+02:00

Dopoldansko izmeno oddelala, domačim skuhala kosilo, se najedla makaronov, nato pa pred neznosno medblokovsko vročino pobegnila na Jezersko.

Odpravila sem se skupaj z Bojanom in Tadejem, sicer članoma ekipe KŠK fantje, se pa je ideja o kolesarskem izletu pri 35 stopinjah Celzija kljub vetrcu v laseh sprva zdela dokaj nesmiselna. Napaka. Kmalu nam je senco in blagodejen hlad dajala dolina Kokre, temperatura na cilju oz. pri Planšarskem jezeru je bila borih 24 stopinj, kar je bilo dovolj, da smo si čez ramena ogrnili, če ne celo do vratu zapeli, vetrovke. Navzgor porabljenih 95 minut, navzdol slabih 70, slabih 30 je šlo za menjavo počene zračnice, dobrih 30 pa za v miru popito pivo.

Glede počene zadeve – smola je bila tokrat na moji strani, vzrok okvare pa je bil risalni žebljiček, ki je nedolžno ležal na obali jezera, pod drevesom, na katerem je bil, sedaj samo še s tremi žebljički, pripet plakat za nedeljsko vaško veselico s Čuki. Nič ne de, Tadej je kolo hitro in suvereno spravil nazaj v vozno stanje, še enkrat se mu najlepše zahvaljujem, vse skupaj pa bi bilo seveda malo oteženo brez Bojanovega orodja in pa rezervne zračnice, ki jo ima prava KŠK bejba vedno s seboj. Da pa slučajno kdo ne bi bil prikrajšan za ˝šnelkurs˝ menjavanja zračnice, je poskrbel Bojan – posnetek reševanja krizne situacije sledi v kratkem.

Kamniška Bistrica v sliki in pričakovanju besede

2007-07-16T23:51:00.000+02:00

"Še dobro, da so njihove spodnje okončine bolj aktivne od zgornjih sestričen," sem razmišljala ob rednem osveževanju našega kolesarskega bloga in svoje kritike usmerjala v Nežino pisateljsko lenobo. Čeprav smo vodji ekipe (z demokratičnim glasovanjem) štafetno predale virtualni svinčnik, da tokrat spiše nedeljsko poročilo, ubeseditev našega izleta na izvir Kamniške Bistrice še vedno zaman pričakujemo.

Ker verjamemo, da bo tudi ob začetku blogerske kariere enako vztrajna kot pri vzponu na Šenturško goro, v svojem postu obeležujem izlet zgolj s pripenjanjem slikovnega materiala, pisateljski del pa optimistično prepuščam Neži. Le pogumno! ;)

Kolesarstvo je lažje od pisanja, je prepričana vodja ekipe v ospredju

Končni cilj

Jamnik solo

2007-07-13T17:08:00.000+02:00

Ker sem na ponedeljkovem treningu manjkala, sem se vzpona na Jamnik lotila včeraj. Do vrha mi je uspelo priti s pomočjo Nežine navigacije po telefonu in dvema nekajminutnima sestopoma in ker je bilo ravno po nevihti, je bila vidljivost odlična, tako da sem lahko uživala v razgledu, nekoliko manj pa sem uživala med spustom v Kropo, ker me je kljub vetrovki pošteno zeblo.

100tka

2007-07-12T16:18:00.001+02:00

Šest kolesarjev KŠKjeve kolesarske sekcije se je v nedeljo s kolesi po kolesarski poti odpravilo na kolesarski izlet v Zgornjo Radovno, med njimi pa sva bili tudi dve kolesarski bejbi.

Pot je zgledala nekako takole:

Kranj (TŠC)-Podbrezje-Posavec-Begunje-Jesenice-Mojstrana-Zgornja Radovna-Bled-Radovljica-Posavec-Podbrezje-Kranj (TŠC) = nič več in nič manj kot 100 km.

Izlet je bil eden lepših, kar je seštevek sončnega vremena, super zelene narave, opazovanja paglavcev v jezeru Kreda, uživanja banan, kopanja v Blejskem jezeru, idealne družbe, kosilca na terasi neke blejske gostilne in zasluženem pivu ob koncu dneva. Čeprav me je že prvi malo večji vzpon (vzpon na Posavca) dokaj demotiviral, češ, če sem tako zadihana že na začetku, ali bom sploh zmogla preostalih 90 km, sem vztrajala do konca, po premaganem mojstranškem klancu pa sem postala nepremagljiva :)

Jamniški vzpon

2007-07-11T10:36:00.000+02:00

Uradni nedeljski treningi lepšemu (a ne nežnejšemu) delu KŠK-jeve ekipe očitno niso usojeni. Medtem ko fantje pridno brcajo po Sloveniji, so nedelje pri marljivih dekletih redno podčrtane z neobhodnim delom. Čeprav ob koncu minulega tedna nismo bile ravno delavne, smo KŠK-jev trening v dolini Radovne nonšalantno zamenjale z aktivnim piknikovanjem, spopadanjem z mijavkajočimi posledicami vročice sobotne noči in lovljenjem sončnih žarkov na razgreti mivki.

Slaba vest nas je ovila šele pozno zvečer z bahavim poročilom s 100-kilometrskega treninga in mislijo na celodnevno prenajedanje. Po virtualnih kanalih je takoj zaplaval poziv: "Gremo na Jamnik". Realizacija je bila časovno oddaljena le nekaj ur ...

Sončno poletno jutro so štiri aktivna dekleta pozdravila v kolesarski opremi, z nogami na pedalih in športnim duhom. Z dviganjem jutranjega sonca se je dvigala tudi cesta, ki nas je preko Kranja vodila mimo Besnice, Nemilj in Podblice. Številke na tablah, ki so napovedovale strmino klancev, so se zaskrbljajoče višale, bidoni vztrajno praznili, mišice pa nas spominjale na že prevožene kilometre.

Medtem ko je Neža elegantno prikolesarila do zastavljnega cilja in sta jo Maja in Mojca vztrajno in (bolj ali manj) uspešno zasledovali, je Pina kot (glasna) senca sopihala na koncu. Pa vendar: z nezamenljivim razgledom in novim osvojenim vrhom smo bile na koncu nagrajene prav vse. Da ne omenjam niti sadne pogostije pri Neži ...

Mentalni fitnes

2007-07-11T09:37:00.000+02:00

KŠK bejbe se dobro zavedamo resnice, ki preveva skrinjo z ljudsko modrostjo. Še posebej so nam ljubi tisti sloviti reki, ki slavijo moč volje in vztrajnosti, nujnosti muje (brez katere se še čevljev ne obuje) in dejstvo, da je vse v glavi. Čeprav pridno višamo števke na naših kolesarskih števcih in redno sopihamo v stmine, dobršen del naših predrekreaturnih priprav predstavljajo predvsem mentalni treningi.

Neumorno študiranje poti in sledenje trasi s prstom po zemljevidu, maratonsko kupovanje nove (in obvezno estetske) kolesarske opreme, skrbno načrtovanje postkolesarskih aktivnosti na samem Rekreaturu in premišljeno režiranje avdicij za spremljevalno ekipo so le nekatere od miselnih aktivnosti, ki okupirajo naše glave in jačanje nožnih mišic postavljajo na stranski tir.

"Zdrav duh v zdravem telesu", vzklikamo KŠK bejbe in obljubljamo, da se bomo v naslednjih mesecih posvečale predvsem drugemu delu našega neuradnega slogana.

Kako se je vse začelo ...

2007-07-11T04:13:00.000+02:00

Začetek je bil sumljivo podoben stvarjenju sveta: najprej ni bilo nič. Potem je bil bumšakalaka in veliki bum in poletje in kao kok-sem-jest-debela-fak-jest-ne-grem-v-kopalke in potem se je vsak ponedeljek znova rodil zdrav duh v zdravem telesu (ki je do srede ponavadi že umrl, pogosto nasilne smrti - s predoziranjem čokolade) in šele nato je ob pobudi vodje kolesarske sekcije Kluba študentov Kranj vzniknila naivna ideja: prijavimo se na Rekreatur. 360 kilometrov kolesarjenja po Sloveniji? Džabe! (S čim so bili omamljeni naši možgani ob sprejetju te odločitve, še preiskujemo.)

360-kilometrska kalvarija je tako dobila 6 novih članic: tri (bodoče) kulturologinje, eno (bodočo) komunikologinjo, eno (bodočo) pravnico in eno (bodočo) novinarko. Sicer pa je mineštra šestih študentk z zvenečim imenom KŠK bejbe poleg pokrovitelja, ki se skriva v imenu, trenutno še v dogovarjanju za generalno sponzorstvo s Kliničnim centrom. Črnohumorno šalo na stran. ;)

Kaj pišejo o novih upih slovenskega ženskega kolesarjenja drugi? "Novo prijavljeni ekipi (apelirajo na ekipi KŠK bejbe in KŠK fantje, op. p.) sta med ostale ekipe vnesli nemir, saj ne vemo kaj bo odločalo o zmagovalcu: mladostna zaletavost ali zrele izkušnje. Vsekakor pričakujemo oster boj." (www.rekreatur.si)

5/6 članic ekipe KŠK bejbe in 2/5 članov ekipe KŠK fantje

Naj zaključim v prešernovsko zlajnanem slogu: Pričakujemo lahko ne samo boj, pač pa mesarsko klanje. (Ne, pillow fighta ne bo.)